V tej zvezi bi opozoril tudi na to, da se pri izbiri kandidatov postavljajo vselej tudi določene etične dileme, ki lahko vplivajo na postopek ne samo izbire, ampak tudi dela arbitraže. V tej zvezi bi posebej opozoril, da je treba poskrbeti, da kandidat ni obremenjen z nobenim konfliktom interesov. Se pravi, da mora biti v položaju, ko se mu ne more očitati, da razmišlja in sklepa na način, ki je obremenjen s kakšnimi drugimi interesi, razen interesi pravične rešitve, ki je jedro mandata arbitražne komisije oziroma arbitražnega tribunala. To je zelo resen vidik, kajti v mednarodnih arbitražnih pravilih, ki veljajo tudi za to arbitražo, obstajajo določbe o možnosti izločitve arbitra. Seveda ne želim ničesar prejudicirati ali kakorkoli napovedovati. Opozoril bi samo na pomen te etične dimenzije. Arbiter mora biti brezhiben sodnik in ugleden mednarodni pravnik brez konflikta interesov. To je en etični vidik, ki mu moramo posvetiti pozornost in zagotoviti, da bo naš postopek pripeljal do rešitve, ki bo ta kriterij uresničila. In drugi etični vidik, na katerega bi želel tudi danes že opozoriti, je vprašanje honorarjev arbitrov. Ko veste, je tudi to vprašanje že vzbudilo neko določeno pozornost v naši javnosti in, seveda, take teme so vedno atraktivne in okrog njih se potem razvija določena količina domišljije. Rad bi pa poudaril, seveda, vsi arbitri morajo biti v enakopravnem položaju, ko gre za njihov status in za njihove prejemke. Vendar, če je arbiter, ki ga določi Republika Slovenija, slovenski državljan, potem je prav, da se tak arbiter vpraša, ali ne bi bilo morda bolje etično, da se honorarju odpove, kajti delo arbitra je globoko domoljubno delo. To je delo, ki je velika čast in velika odgovornost. In zato se to etično vprašanje nujno postavlja.