Po njegovem mnenju so na velikih in z adrenalinom tako nabitih tekmah, kot so izločilne tekme, v prednosti mladi igralci ter njihov entuziazem. Zato daje prednost Špancem. Naj razvijem še v prejšnjem pismu nakazano teorijo o njihovem matadorskem kompleksu. Še vedno močno sumim, da so španski fuzbal ovirale bikoborbe. Na to idejo sem prišel pred leti, ko so poleti na nekem satelitu prenašali bikoborbe. Sicer grd šport, v katerem pa je bik, če ne gre za res resnega motenca, ki je sposoben narediti nepredvidljiv gib z glavo, zelo predvidljiva žival, ki v svoji razjarjenosti od puščic v hrbtu skoraj praviloma rine le naprej. Obsojen je na neuspeh, medtem ko matador ves čas skrbi predvsem za to, da je karseda eleganten. Špance je teplo to šminkerstvo, ti srednjeveški beli robčki v rokah gledalcev, ta ole, ole, proslavljanje zmage dobrega nad zlim (za kar očitno gre), ta dedna pravica do zmage, ta rojalističen pofl, hitro ranljiva vzvišenost, ta skrb za vtis. Zato se mi zdi pametna poteza španskega selektorja, da je doma pustil Raula, tipa, ki mi je vedno deloval, kot da ga je na mesto centerforja določil kralj osebno. Namesto njega so v ekipi mladiči, ki so odvečen balast, o katerem je govor, zgubili z igranjem računalniških igric.