Vendar so napovedi slabe: lama prerokuje prisotnost zla in neugodne sile, podvig odsvetuje. Šerpa se znajde v precepu med vero in profesionalnostjo. V baznem taboru se gnete štiristo neučakanih alpinistov, ki bi bili njegovim ljudem pripravljeni dobro plačati - a vseeno: kaj si bo mislila boginja Everesta? Ne, Mijolangsangma gotovo ne bo zadovoljna. Njen srd naslednji dan pokoplje trinajst plezalcev, ki so se na vrat na nos lotili improviziranega vzpona, vednar se Tenzing naposled odloči, da bo vseeno tvegal. Vrh osvoji čez nekaj dni v idealnih razmerah: »V trenutku, ko sem položil nogo na najvišjo točko, sem se osvobodil ječe svojih ambicij, pa tudi želj, da sledim očetu, da ga najdem,« pravi pisatelj-plezalec za italijansko Stampo . »Na splošno pa Šerpe ne hodijo v gore za zabavo, ampak je to njihov poklic. Alpinisti z zahoda jih potrebujejo in jih dobro plačajo.« Tudi ne plezajo nepripravljeni kot nekoč. »V časih mojega očeta nosači niso bili zavarovani in so bili izjemno slabo opremljeni, poleg tega pa so bili zelo neizobraženi. Nek Šerpa je Hillaryju rekel: 'Imamo oči, pa ne vidimo.'« Danes zna večina Šerp brati in pisati, v vaških šolah pa jih naučijo tudi osnov turizma. Mnogi ne delajo več kot nosači, ampak vodijo turiste na izlete s konji, ponujajo prenočišča ali pilotirajo letala. Na vznožju Himalaje živi 40 do 50.000 Šerp, vsako leto pa jih obišče tudi po 15.000 turistov. »Prihajajo ljudje, ki bi radi splezali na kak visok vrh popolnoma brez izkušenj. Zaradi njihove lastne varnosti jim moramo dopovedati, da tako ne gre.« In če bi imel sina, ki bi hotel na Everest, bi mu dovolil? »Gotovo ga ne bi spodbujal, a tudi branil mu ne bi. Če bi vztrajal, bi mu pomagal in bi šla skupaj.« Sam pa se na streho sveta ne bo vrnil.