Do kdaj bodo še zvonili zvonovi graparskih cerkvic? Upokojenski dom se bo po neizbežnem zakonu narave počasi izpraznil, novih penzionistov, s katerimi lahko ob večerih človek vrže karte, ne bo več. S tem bodo tudi stare zgodbe Graparjev umrle. Če pa le koga zamika, da bi se sprehodil ob čisti Bači pod oboki grahovskega mostu, nekaj napotkov. V Podbrdu se oglasite pri Vilku v Baškem Hramu, kjer boste dobili z domačo salamo založen sendvič in se dogovorili za izlet s konji. Lovci vas bodo popeljali na fotolov. Jelene in srnjad garantirajo. Vse po dogovoru, na roko, za keš, da jim vsaj ta denar ostane. V Grahovem se ustavite Pri Brišarju na domačo pico, ki jo pečejo vsak dan. Kljub temu, da jih v celem mesecu prodajo toliko, kakor povprečna ljubljanska picerija v enem večeru. Kanjoning po Koritnici in Kneži vas pripelje daleč v gorato osrčje Vogla. Na Bukovem pri cerkvi sv. Lenarta vas bo gospa gostilničarka povabila kar v svojo kuhinjo na pomenek. Železničar Branko bo predlagal, da se peljete z avtovlakom skozi Baško Grapo in nato še skozi znameniti predor do Bohinjske Bistrice. Tudi motoriste bodo z veseljem sprejeli, ki so že zavohali neokrnjen pogled na vršace. Toda hitro. Baško Grapo tudi sam gospod Bog zapušča. In ne pozabite na kakšno modrooko domačinko s toplordečimi mesnatimi ustnicami.