Sedma sila ga nedvomno zelo utruja in jezi, vendar pa brez nje ne more. Ko žanje uspehe, je odprt in zgovoren oziroma takšen Bode, kot smo ga poznali na začetku stoletja, ko je iz podeželskega fanta začel graditi svojo kariero in karizmo svetovnega asa. Takrat je tudi nastal njegov življenjski moto – »live free and die«, ki ga je po vzoru na rojaka Lancea Armstronga zapisal v modro zapestnico. Januarja se je v Wengnu, kjer je začel letošnji pohod na prestol, s helikopterjem pripeljal v novinarsko središče, čeprav je tiskovno konferenco sprva odpovedal zaradi utrujenosti. Na dolgo in široko je dobro uro razlagal, da je z osamosvojitvijo od ameriške ekipe pridobil na svobodi, da ima okrog sebe sijajno ekipo strokovnjakov, da je zaživel v novi podobi itd. Tudi v Bormiu ni mogel mimo svojega odnosa do matične reprezentance. »Z odcepitvijo sem dobil možnost bolj agresivnega oglaševanja sponzorjev, predvsem pa veliko novih. Napadalnost se je meni izplačala. Zmagi Lindsey Vonn in mene pa v Ameriki ne bodo pri priljubljenosti smučanja nič spremenili. V ameriški zvezi so nesposobni ljudje. Vem, na kakšen način izkoriščajo medije in reklamo. Opazujem jih že 12 let in vem, da niso naredili nič, da bi dvignili smučanje na višjo raven. Na koncu moramo za reklamo vedno poskrbeti športniki sami. Ko sem že pri Lindsey: spomnim se, kako je trpela, ko je bila poškodovana. Dvajset minut je potrebovala, da se povzpne na stol. Zdaj je najboljša na svetu. Našla je svoj zanos, na vsaki tekmi smuča agresivno kot izkušen smučar. A ni to lepo,« bo Bode do konca kariere gotovo ostal »one man band«, ločen od ameriške reprezentance. V novi sezoni se mu obetajo novi bogati sponzorji, kot prvi smučar pa naj bi zaslužil od pogodb več kot 2 milijona dolarjev.