Vztrajnost se je šefu obrestovala. Po šestih letih in Schladmingu 2002, kjer so bili povsem v ospredju Mitja Kunc, Drago Grubelnik in Jure Košir, je bila slovenska slalomska ekipa spet močna in je krojila svetovni vrh. Dragšič je v Garmisch-Partenkirchnu, po šestih ničlah in dveh uvrstitvah v finale s šestim mestom dosegel svojo drugo najboljšo slalomsko uvrstitev v svetovnem pokalu, Valenčič pa je po trinajstih ničlah (!) z 9. mestom izenačil svojo najboljšo. »Nikoli nisem izgubil zaupanja v izkušena smučarja. Na treningih jima je šlo dobro, prav tako tudi na tekmah nižje ravni. V svetovnem pokalu pa nista imela sreče. V začetku nista bila v dobri formi, januarja, ko je bila slalomska sezona na vrhuncu, pa sta imela na bolj ali manj slabih progah previsoke štartne številke. V Wengnu, Kitzbühlu in Schladmingu nista bila pripravljena za presenečenja iz ozadja. Upal sem, da bo prišla njuna tekma z dobrimi razmerami, tako da bosta lahko pokazala, kaj zmoreta. V Garmisch-Partenkirchnu je bilo vse optimalno – od snežne podlage do sončnega vremena. Tudi razpoloženje je bilo po dveh zmagah Dragšiča na tekmah FIS na Sljemenu in vrhunskem treningu v Avstriji odlično,« je Planinšek razložil, zakaj Dragšiča in Valenčiča ni nagnal iz reprezentance in se je spet dal v zobe najbolj ostrim kritikom. Tudi svoj ugled, ki ga je dvignil z rezultati Andreja Jermana, je postavil na prepih. Zdaj, ko je zmagal, si je oddhanil. »V reprezentanci nisem bil osamljen optimist. V oba sta verjela tudi trenerja za tehnične discipline Slavko Zupanc in Matjaž Marušič. Zdaj se je z nas v strokovnem štabu zvalilo veliko breme, saj smo bili januarja enako na trnih in živčni, kot sta bila Dragšič in Valenčič,« je Planinšek zaključil svojo zgodbo o zaupanju v svoje može. Njegovo zaupanje je temeljilo tudi na izkušnjah slovenskih slalomistov in prebliskih. V vsaki sezoni se je namreč vsaj eden zavihtel nad svoje povprečje. Valenčič je na lanskem SP v Åreju rešil čast specialistov za tehnične discipline z 9. mestom v slalomu.