z nekaterih dokumentov izhaja, da je cesarsko kraljeva deželna vlada v Ljubljani 1888 pod vodstvom c.kr. deželnega predsednika Andreja Barona Winklerja sprejela ustanovno c.kr. kmetijsko družbo na Kranjskem in njena pravila. V letu 1903 pa so bila sprejeta tudi pravila Kmetijsko gospodarskega društva v Logatcu. Iz članka v časniku Slovenec iz leta 1931 izhaja, da je bila na ozemlju takratne Slovenije najstarejša prav Mlekarska zadruga v Logatcu. Datiramo jo lahko v leto 1888. Če listamo po knjigi Janeza Zalokarja Umno kmetovanje in gospodarstvo iz leta 1854, srečamo zanimive nasvete o pridelovanju mleka, masla in sira. Tu posredujemo le nekaj zanimivosti. »Sir delajo iz sladkega in kislega mleka, pokus se ravna po lastnosti mleka ali paše in gostota manjši ali veči pride od ravnanja in gorkote, v kteri se sir manj ali bolj stisne in je se ve, da na tem veliko ležeče. Povedali bomo iz doktor Burgarjevih kmetijskih bukev, kako delajo na laškem sloveči parmezanski sir. V njem se opisuje v letu 1828 ravnanje tako: 'Nar prej so pripravili sirovi ali pa prekajeni soleni telečji želodček, v katerem je posesano in že zgrizeno mleko bilo, so ga razrezali in nekaj dni v primerni vodi namakali. Po tem, ko je bilo snočnje ob petih zvečer in današnje od treh do štirih zjutraj pomolzeno mleko posneto, so ga v bakren kotel zlili in pod kotlom podnetili, da je bila gorkota ali toplota od 20 do 24 stopinj, to je, malo veči od zdravega, mladega človeškega života. Potem so labo, to je, s telečjim želodčkom skisano vodo v mleko vlili, pomešali, kotel zakrili in ogenj pogasili. V eni uri blizo je bilo vse sosirjeno. Zdaj pa so pod kotlom vnovič zakurili, in sir s kolcom hiteli mešati in berž, ko je bilo že vse dobro zdrobljeno, malo žafranovega praha primešali, da je sir farbo dobil, kakoršno scer le mastin sir ima. Še zmeraj so kurili in sir še z drugim kolcom, ki je na koncu okrožik imel, da na dnu kotlu škode ni bilo, mešali in mešali, dokler ni bil sir kar narbolj moč zdrobižen in ko je ta plojdra čez in čez tako vroča bila, da roka ni terpela od 42 do 44 stopinj rom., so kotel od ognja potegnili, in oginj z vodo pogasili. Zdaj so pustili to kako četert ure pri miru stati in je v tem času ves sir na dno šel. Po tem ko so siratko toliko odcedili, da je je malo še čez sir stalo, je šel sirar in toliko merzle vode prilil, da so roke lahko trpele, ter nato sir z obema rokama zgrabil in stisnil, potlej čedin pert pod sirom na dnu kotla prepeljal, ga vzdignul in sir v rešeto zvalil, kjer je nekaj ur ležal, da se je odcedil. Zdaj pa so sir iz rešeta vzeli in s pertom vred v lesen obod djali, pa ne stiskali ali obtežili. Štiri dni so ga tukaj obračali; čez štiri dni pa so ga poverhu solili in tako skozi 40 dni v hladnem, suhem in temnem hramu vsaki dan obračali. Nato je bil zadosti terd, da je bil v shrambo prenešen, kjer so ga poverhu z lanenim oljem mazali in vsaki dan obračali. Tako daleč so prišli kmetovalci z umnostjo, pridnostjo in skerbnostjo.'« Da so Logatčani spoznali vrednost predelave mleka, se kaže tudi v zgraditvi mlekarne in njenem delovanju. V mlekarni so po umestitvi sirarja Jožeta Grmeka začeli izdelovati kvaliteten sir, ki se je prodajal v Ljubljani in Trstu, kakor vedo povedati tudi potomci Jožeta Skvarče. Moj spomin pa seže le v predvojno obdobje, do leta 1940, ko sem s kolesljem (ročnim vozičkom) hodil po sirotko v sirarno, kjer so na policah ležali veliki okrogli hlebci sira. Košček sira mi je bil bogata nagrada za moj trud; s sirotko pa smo takrat predvsem krmili prašiče. – Povojna prizadevanja so mlekarno s proizvodnjo sira postavila v Laze, ker pa ni bilo izkušenega sirarja, se je proizvodnja ustavila, pa tudi proizvodnja mleka je začela nazadovati. Albin Čuk