»Kako, petnajst? Rekla sva dvajset!« »Rekel si dvajset. Če lahko!« Vedel sem, da moram zaigrati izkušenega mačka. Preizkušal me je, in če klecnem, me bo pojedel. »Moj odgovor se je glasil, da bom poizkusil. Dobil sem jih petnajst, in še te komaj. Ne vleci iz mene nečesa, kar nisem dejal!« »Okej, petnajst! Toda potrebujem jih veliko več ...!« Ugriznil se je v jezik, kajti vedel je, da je storil napako. Cena je v trenutku zrasla. »Ni problema,« sem navidezno ignoriral njegove besede. »Dal te bom na prednostno listo. Več jih boš vzel, rednejša bo dobava. Veš, ni vse odvisno od mene.« »Okej! Deset jurjev ti dam za komad.« Spet napaka, dragi Trilar. Podcenjuješ me in ne znaš se pogajati, vse delaš na silo. Tudi beseda okej v vsakem stavku mi ni všeč. Ampak zame je to v redu. Dobra cena. »Kaj ti ni dovolj?« se je razburil, ker nisem odgovoril. »Ne, Trilar, razmišljam. Če mi daš za komad desetaka, pomeni, da si mi jih plačal le trinajst. Deset jurjev stane avtobus v vsako smer. Minus si delam.« »Ni problema, plačal ti bom še avtobus. Okej?« »Spet ni v redu, kajti v tem primeru boš plačal sto sedemdeset jurjev, dobil pa le petnajst značk. To pomeni, da cena ni dogovorjenih deset jurjev.« »Kaj hočeš? Da hodim jaz na Bled po njih?« je povzdignil glas. »Ne jezi se. Poglej, z denarjem ne prideva skupaj. Kaj, ko bi poizkusila drugače?« »Kako?« »Pomisli, česa imate tu kot dreka?« »Kaj?« »Kot dreka. Pomisli, kot dreka!« Polagal sem mu besede na usta. »Šit, saj res. Shit!« »Bravo! Za značko mi prinesi shita v vrednosti desetih jurjev.« »Kaj? Čakaj … Kaj boš s toliko robe?«