V slovenskem notranjepolitičnem dogajanju je marsikaj bizarnega, toda prava »črna luknja« tega je, da dva obrambna ministra v medijih razpravljata tako rekoč o intimnih odnosih. Jelko Kacin je od Janeza Janše prevzel obrambno ministrstvo, toda, kot zdaj piše, v klavrnem stanju; nič ni bilo tako, kot bi po Kacinu moralo biti. Vse je bilo narobe; vsaj tako zdaj piše. Čemu je potemtakem podpisal »primopredajo« obrambnega ministrstva in s tem Janšo vsaj posredno zavaroval? Čemu Jelko Kacin namiguje, da je bil v ozadju nekakšen »širši interes«, recimo splet posebnih zgodovinskih okoliščin in ljudi, zavoljo česar ni pametno in dobro drezati v to orožarsko greznico? Bivši minister, sedanji poslanec, nam na ta način pravzaprav pripoveduje, da je tam nekje visoko zgoraj neka zgodba, o kateri je najbolje ne govoriti, češ, zgodovinske okoliščine so se spremenile, ni več dobro brkljati po tistem, kar je bilo. Navsezadnje ima vsaka nacija svojo temno plat zgodovine; nekatere so se v najbolj bednih plovilih izkrcale na obalah novih kontinentov, druge so morale še kako ljudstvo pomoriti, da so si »ustvarile« življenski prostor.