Pa smo v EU. Tudi uradno. Smetarji so ulice, po katerih smo slavili ter pustili za sabo nešteto pločevink piva in razbitih steklenic šampanjca, že počistili, še vedno pa ostaja brez odgovora vprašanje: kaj zdaj? Smo bili dovolj pripravljeni za vstop v elitno družbo evropskih držav? Izrečeno je bilo veliko vznesenih besed o zgodovinskosti tega trenutka, toda narejena ni bila niti ena raziskava o trgih niti starih članic EU niti držav pristopnic, ki bi odgovorila na vprašanje, kakšno vlogo bo slovensko gospodarstvo igralo v petindvajseterici in kje so tržne priložnosti. Če odštejemo načrte razvojnih oddelkov posameznih večjih podjetij, ni oblast naredila nič, da bi srednje velikim in majhnim podjetjem, ki pač nimajo denarja za lastne raziskave trga, kakorkoli pomagala. In prav na teh podjetjih temelji vsa ekonomija EU; so tista, ki odločilno vplivajo na vsako ekonomijo, so dovolj fleksibilna, da se hitro prilagajajo razmeram na trgu in dajejo državljanom zaposlitev. Poleg tega se bo treba sprijazniti s tem, da Slovenija v političnem in ekonomskem smislu v EU ne bo igrala vidnejše vloge. Te so rezervirane za največje države. So pa neštete gospodarske priložnosti, ki jih ponuja članstvo v Uniji. Kako jih bomo izkoristili, je zdaj odvisno od nas samih. Prav se je vprašal kolumnist Financ Borut Hočevar: »Luzerji in zmagovalci med katerimi boste vi?« Vmesnega prostora namreč ne bo. Čeprav je tudi res, da v EU vsi ne vstopamo z enakim izhodiščem, saj so nekateri posamezniki dodobra izkoristili tranzicijo in bodo lahko financirali svoj prodor na trge EU. To seveda ne sme biti izgovor. Dobiti posel v Sloveniji, je povezano s političnimi poznanstvi, monopoli pri nas obstajajo z blagoslovom države in vladajoče elite; to sicer obstaja tudi v EU, toda ne v takem obsegu. In to je priložnost za tiste, ki jih je tranzicija opeharila, da, povedano banalno, pokažejo, kaj znajo. n