A kar daje mariborski izvedbi imenitnost, ni zgolj premišljena dramaturška struktura, temveč še veliko bolj izjemno natančna režija, trdo delo Matjaža Latina od prve do zadnje minute, brez ene same, sicer pogosto videne nonšalantnosti v stilu »no, mi je na koncu zmanjkalo že malo časa in idej«. Še več, z vzporednim ugledališčenjem prizorov kot remakes na različne televizijske žanre in serije (od britanskih črnohumornih serij do poljudnoznanstvenih bbc-jevskih oddaj) z gledališkimi znaki dobesedno enakovredno odgovarja avtorju na njegove besedilne in jezikovne izzive ter dilemo o avtorju aplicira na zmožnosti in meje sodobnega gledališča, soočenega s filmskimi in tehnološkimi mediji. To mu je s hitrimi in nevsiljivimi scenskimi premenami horizonta, od kozmičnosti do bukoličnosti, od interierja do eksterierja omogočil tudi scenograf Marko Japelj, predvsem pa vrhunski igralci, ki v predstavi tudi sami izjemno uživajo. Kristijan Ostanek je odličen v vseh vlogah kot pragmatični Gorf, zapeljivi Mehikanec Ramon ali nejeverni turist Tom. Mirjana Šajinović še posebej zablesti v okretnih preobrazbah iz blebetave prodajalke suvenirjev v fašizirani lik dr. Fritza. Nejc Ropret vrhunsko izdela karikaturo voditelja Steva Irwina, Maša Židanik Bjelobrk razvije širok register od rusko okorne matrone Trocki do simpatične, otroško zapeljive žužke Maje. Matija Stipanič pa kot kompromisarski Milton in poskočni Horacij zaokrožuje to občudovanja vredno galerijo igralskih dosežkov.