V veliko osebno zadovoljstvo in ponos mi je bilo, da so me te etnične skupine kar nekako posvojile in sem postal ne samo njihov svetovalec, ampak tudi prijatelj. Še posebno mi je bilo v čast, da sem bil sprejet kot častni član pri indijanskem plemenu Shawnee. To izredno močno in organizirano zgodovinsko pomembno pleme je obvladovalo ogromno pokrajino od današnje države New York pa do Velikih jezer in rek Ohio – Mississippi. Država Ohio je bila ena izmed redkih, ki je že pred več kot 200 leti podpisala mirovno pogodbo z indijanskimi plemeni, ki so bila tudi vojaško izredno močna in legendarno zmagovita. Na žalost so se ta plemena, pozneje kar celi narodi, preselila na ameriški jugozahod. Še vedno pa kot zvezna država lahko sodelujemo z njihovimi starešinami, čeprav je uradno samo ameriška zvezna vlada pristojna za Indijance. Ti imajo svoje komisije in zastopnike v senatu ter posebne programe za njihove rezervate, ki so večina že suvereni. Uspelo mi je doseči vračanje izkopanin, za Indijance izjemno spoštovanih ostankov prednikov, posebno iz grobišč, avtohtonim prebivalcem, ki jih po vrnitvi dostojanstveno in s primernimi obredi pokopljejo. Vsa indijanska grobišča so zabeležena, zanje pa skrbijo kot za del državnih zgodovinskih parkov. Izredno pomembno je bilo tudi, da so manjši poslovneži iz indijanskih družin lahko dobili ekonomsko podporo za manjšine. Na ta način smo jih rešili kronične podpore za brezposelne in jim dali možnost, da so prišli do lastnine in možnosti za boljše življenje. V zameno smo dobili čudovite festivale njihovih tradicij, za mladino pa možnosti za taborjenje in spoštljivo sobivanje z naravo. V svojih nastopih in pogovorih, posebno s člani plemena Shawnee, v katerem spadam v skupino Piqua, vedno omenim našega slovenskega misijonarja škofa Friderika Barago, pionirja, ki je delal v pokrajinah severnih Velikih jezer in mi je bil vedno v ponos.