In ti so še posebej cenjeni. Ne vem čemu, osebno se mi načeloma bolj všeč sahelske mačke. Svetle torej, z barvo po puščavskem pesku, soncu, požgani travi. »Pa je res vredno hoditi tako daleč?« sem vprašala, sklonjena nad panterjevo čeljustjo. Prej je potrkal na vrata skoraj skrivnostno in vstopil s skrbno zavito črno vrečo. Menda, ker panterjeva koža ni za vsake oči. »Seveda. Nekateri so pripravljeni plačati tisoče evrov. Ampak panter pride v resnici do izraza šele, ko ga daš v mulj. Nekateri si potem izbirajo tudi posebne položaje. Speči panter ali panter v naskoku.« Na široko sem razprla oči in ušesa in šla z roko čez mehki puh. Tik na pregibu noge. »Toda, kaj če panter zasluti, da je zasledovan, kaj če postane nevarno?« Zasmejal se je in odkimal. Danes je bila njegova srajca svetlomodre barve, enako njegovi sandali. Spoznala sem ga prek svojega moža, sicer mi nikoli ne bi razgrnil tega, kar je bilo pred menoj, in mi dal otipati panterjevega trebuha. »Nikoli ne smeš poseči med samca in samico. Če se zgodi, da ustreliš samico, se bodo vloge zamenjale in boš ti postal zasledovani plen. Panterji namreč znajo biti izredno ljubosumni in zaščitniški.« »Torej samci skrbijo tudi za svoj naraščaj?« »Ne, to prepustijo samici.« Vedela sem, da se tovrstni trenutek ne bo zlahka povrnil. Da bi se pred menoj pojavil lovec. Po njegovih rdeče obrobljenih očeh in velikih dlaneh sem vedela, da je res. In verjetno tudi zato, ker ni imel nikakršnih atributov. Nobene sulice, nobenih zob okoli vratu. Umirjen, odrasel moški, ki govori več jezikov, arabsko, dioula, francosko. Edino, česar verjetno nisem razumela v tistem trenutku, je bilo, kako nenavadna sem se mu morala zdeti jaz sama. Polna predsodkov nasproti živali, ki je v središču njegovega življenja in ki je zato izjemno spoštovana. Panter pred nama je samica, stara približno šestdeset let, ustreljena potem, ko je napadla neko žensko. Toda živali menda ni dobro streljati s puško. Ne gre toliko za to, da pri tem uničiš kožo, kot bolj za način. »500 evrov,« sem izrekla in za trenutek se mi je celo zazdelo, da besede niso moje. Kot da sem nenadoma padla v sredo naplastene realnosti, ki jo živijo tu. V nekem trenutku osameli sprehajalec skozi puščavo, v drugem turistični vodič v mestu. S srajco v pastelni barvi, uro, ki mu napol odpeta drsi iz roke in srebrnim prstanom na mezincu. Kdo ve, ali si ga sname, ko gre tja daleč, proti Liberiji. »Ampak ni ravno po tvojem okusu, rdeča dlaka in še stara samica. Preden je podlegla, so jo morali nekajkrat ustreliti, ne vidiš vseh teh lukenj?« Ravno zato jo hočem, ker je prehodila vse te razdalje, ker se ji je na koncu nekaj zgodilo. Vendar tega nisem izrekla. Proseče sem se zgolj zazrla vanj in menda nisem verjela niti sama sebi. Iz goreče ljubiteljice živali sem se nenadoma prelevila v gorečo zbirateljico panterjeve kože. »Za mojega očeta.« Razprl je svojo veliko dlan in na njej sem skoraj videla rasti požgano travo. »Naj ti bo, vzemi kot darilo ...« 15 Ravno sem pisala zadnjo stran novega romana, kako se Lidija uleže v travo in razume, da je bilo njeno življenje napaka, ko je Ahmed vstopil v pisarno. Pred veliko belo steno je bil videti droben in še bolj, ker je bil oblečen samo v trenirko. Navadno se njegovi čevlji bleščijo in lasje so namazani z briljantino. Tokrat pa je bilo vse pomešano. »Ma Kouyate je izgubila otroka in njenega moža je ujela ameriška policija. Na letališču, z več kot tristo tisoč dolarji.« Svinčnik mi je zastal in poskušala sem si nadeti sandale. Sicer ni prišel k meni, temveč k svojemu nadrejenemu v pisarni, v kateri sem sedela. Da bi nekomu vendarle povedal, kakšne perverzije se dogajajo tudi v tej državi. »Si predstavljaš, tristo tisoč dolarjev je šlo skozi okno!« Vprašala bi ga, kje in kako jih je dobil, pa sem bila mišljena samo kot opazovalka. Tista, ki Lidijo polaga v travo. Jasno mi je bilo samo to, da je Ahmed v trenirki poleg jutranjega programa na radiu odgovoren še za dve ali tri malijske pevke, griotke, ki sicer živijo v Burkini. Pa še to, da je zaradi svojega deročega jezika in provokativnosti izredno priljubljen med ženskim poslušalstvom radia v Bobo Dioulassoju. »Denar je možu Ma Kouyate dal neki podjetnik, tesen prijatelj brata našega predsednika.« Ne da ne bi že prej zaslutila, da stvar še zdaleč ni čista, toda ko v Burkini zaslišiš priimek predsedniške družine, je bolje, da se umakneš. Umor za umorom, skoraj kot bi se ravnali po scenariju ene izmed Shakespearovih dram. »Ja, ampak čemu?« je vprašal tisti, ki mu je bila ta zgodba namenjena. »Uradno, da bi v Ameriki kupil material za gradbeno podjetje, neuradno je prijatelj predsednikovega brata hotel spati z Ma Kouyate. Moža je torej skušal odsloviti tako, da mu je uredil potovanje, toda ker se z Ma ni zgodilo ...« »Ampak rekel si, da je Ma noseča!« se nisem mogla zadržati. Ahmed, ki je že ves čas pogledoval proti meni, se je nasmehnil in mi z očmi nakazal, naj počakam. Ni še konec. On je bil ves čas zraven. Ko je mož malijske griotke zaslutil, da je poslan stran z namenom, je Ahmedu dal nekaj denarja ter mu naročil, naj še dodatno pazi na Ma. Moja Lidija ni nič v primerjavi s tem. Moja Lidija je samo izšla iz neke prerevne družine in kasneje ni vedela, kako bi se sestavila skupaj. Toda če prav pomislim, tudi tu niso ravno daleč. Prigrebejo se na položaje in jih nato zlorabijo. Obnašajo se, kot bi na koncu prosili za eksplozijo. In sodeč po zadnjih demonstracijah študentov in zaprtju univerze v Ouagadougouju, izbruh v Burkini ni daleč, toda Ahmed spet nekaj govori ... »Tip je bil potem tako jezen, ker se z Ma ni zgodilo, da je poklical Interpol in sporočil, da ta in ta prihaja iz Burkine in da ima toliko in toliko denarja.« Skoraj bi odprla usta in dahnila nekaj podobnega kot, ma daj, saj ni res, ni mogoče, da bi bili res tako trivialni, vendar sem se raje oprijela svinčnika. Moja Lidija čisto v zadnjem stavku sklene, da bo napisala roman o vsem, kar se ji je dogajalo, od otroštva dalje, čeprav je stvar v tem, da je roman v istem trenutku končan. »Ko je Ma izvedela, kaj se je zgodilo, je bila tako pretresena, da je izgubila dojenčka. In skoraj so nas vrgli ven ...« je rekel Ahmed ter zdaj strmel samo še v steno za menoj. Zdelo se mi je, da se seseda vase, in bolj ko je od njega ostajala samo trenirka, bolj so se mi v očeh nabirale solze. Pa pravijo, da je v Burkini, kaj vem zahodni Afriki nasploh, v primerjavi s tistim, kar se dogaja v Zimbabveju, še dokaj v redu. Ne, ne bi rekla. Po celotni Afriki je nešteto manipulantov Mugabejevega tipa, gre le za to, da zahodnjaki mislimo, da če česa ne vidimo, potem to niti ne obstaja ...