V letih, ki so sledila, je ameriška mornarica eksperimentirala s celo serijo navigacijskih sistemov, začenši s sistemom Tranzit leta 1965, ki je bil izdelan za potrebe navigiranja nuklearne podmornice Polaris. Uspelo jim je, da so lokacijo podmornice s pomočjo meritev Dopplerjevega učinka lahko določevali na 15 minut. Leta 1973 so na pobudo ameriškega ministrstva za obrambo izvedli masovni brainstorming in v Pentagonu dokončno domislili koncept sistema GPS na podlagi štiriindvajsetih satelitov. Zgradil jih je Rockwell Internacional. Vsak je tehtal 900 kilogramov, velik pa je bil kot večji avtomobil. Vsak satelit obide Zemljo v času dvanajstih ur v formaciji, ki zagotavlja, da je lahko vsaka točka na planetu v katerem koli času v radijskem kontaktu s štirimi sateliti. Glede na to, kako sofisticirana je tehnologija GPS, je samo delovanje neverjetno preprosto. Vsak satelit neprenehoma oddaja digitalni radiosignal, ki vključuje tako pozicijo in čas (natančen do bilijoninke natančno). Sprejemnik GPS obdela podatke s štirih satelitov, ki mu povedo pozicijo na Zemlji. Sprejemnik primerja lasten čas s časom, ki ga je prejel od satelita in glede na razliko določi svojo oddaljenost od satelita. Enako ponovi z ostalimi tremi sateliti in dobi svojo geografsko širino, dolžino ter nadmorsko višino. Ravno opisana metoda zahteva, da imata tako satelit kot sprejemnik izjemno natančno uro. A ker so sateliti štirje, je dovolj običajna ura (kot je npr. ročna). Natančnost satelitov, ki imajo atomske ure, je zagotovljena z višino, na kateri orbitirajo. Satelite nadzoruje ameriška vojska s pomočjo vesoljskega centra v Koloradu. Še zmeraj gre za vojaško napravo, ki pa jo je Pentagon pustil uporabljati v komercialne namene, šele ko so bili prepričani, da omogoča enormni potencialni trg. Pri tej javni rabi je možnost zlorabe (tihotapci, teroristi) velika, zato so najtočnejši signali rezervirani za vojaške potrebe in druge avtoritete. Sistem GPS je tako pošiljal dve vrsti signala: civilnega, ki je natančen do 30 metrov, in signal, ki ga lahko dekodira samo vojska in je skoraj za polovico natančnejši. Marca leta 1996 je Bela hiša naznanila, da bo večja preciznost dovoljena civilni rabi. Namerno vključenost napak v signal so dokončno izklopili leta 2000.