Avgusta 1990, ko so divizije Sadama Huseina napadle Kuvajt, je dr. Jože Trontelj potreboval tri tedne, da se je iz okupirane zalivske državice vrnil v domovino. V Kuvajt se je prvič odpravil leta 1979, ko sta ljubljanski Klinični center, kjer je njegova matična služba, in kuvajtsko ministrstvo za zdravstvo podpisala pogodbo o sodelovanju. Naloga, ki jo je dr. Trontelj vodil vsa osemdeseta leta, ni bila enostavna. Na noge je postavil kuvajtsko klinično nevrofiziologijo. Na leto je ob Zalivu preživel štiri mesece. Potem je prišla vojna. In zdravstveni sistem, ki ga je pomagal postavljati na noge, je bil razsut. Vendar se je dr. Trontelj po koncu prve zalivske vojne vrnil v Kuvajt, da bi pomagal pri odpravljanju škode. »Kuvajtska medicina je bila na tleh. Ogromno opreme je bilo uničene. Celotna bogata medicinska knjižnica je končala v Bagdadu,« se spominja. In dodaja, da je čas, ki ga je preživel v arabskem svetu, zanj dragocen, saj mu je omogočil boljše razumevanje in spoštovanje drugih kultur. Zdravnik s filozofsko etično držoAkademik Jože Trontelj je bil pred dnevi izvoljen za novega predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti. SAZU, ki bo letos novembra praznovala 70. obletnico obstoja, je ena najuglednejših institucij v državi. Dr. Trontelj je nekaj mesecev mlajši od institucije, katere vodenje prevzema; rojen je junija 1939. Hkrati pa je nekaj mesecev starejši od svojega predhodnika, dr. Boštjana Žekša, ki je SAZU predsedoval od leta 2002. Ob tem, da sta dr. Trontelj in dr. Žekš pripadnika iste generacije, ju druži še povezanost z ljubljansko medicinsko fakulteto. Dr. Žekš je na medicinski fakulteti redni profesor biofizike, dr. Trontelj pa je naziv rednega profesorja nevrologije na medicinski fakulteti dosegel leta 1986. Vendar odhajajoči in prihajajoči predsednik SAZU nista člana istega razreda, kakor akademiki imenujejo členitev institucije na različna polja delovanja njenih članov. Dr. Žekš je kot doktor biofizike član razreda za matematične, fizikalne, kemijske in tehniške vede. Dr. Trontelj pa je kot doktor medicine član razreda za medicinske vede. Ljudje, ki bolje poznajo delovanje SAZU, pravijo, da so možnega predsednika iskali tudi v drugih razredih Akademije, a so ob tem naleteli na nenavadno oviro. Zakon o SAZU namreč določa, da vodilne osebnosti SAZU ne smejo biti starejše od 75 let. Koledarska starost pa ni nujno enaka z vitalnostjo. Določba o starostni meji, do katere sme član SAZU opravljati vodilne funkcije, hkrati nekoliko diši po diskriminaciji starejših oseb. Kakorkoli, akademik Taras Kermauner ocenjuje, da SAZU pod novim predsednikom »ne bo delovala bistveno drugače, kot je do zdaj. Prejšnji predsednik Žekš je bil človek velikega angažmaja, soliden v vsaki posamezni odločitvi, odličen organizator, doprinesel je tudi k mednarodnemu ugledu institucije. To je zelo verjetno tudi linija naslednjega predsednika, ki pa vnaša povrh vsega v delo akademije tudi filozofsko etično držo, aristokratski nastop in osebno dobroto.« Dr. Trontelj je ob izvolitvi povedal, da bo delo predhodnikov nadaljeval predvsem tako, da bo SAZU bolj odpiral javnosti. Akademik Kermauner sicer pravi, da je umaknjenost in modrost akademije znak nečesa pozitivnega in dodaja: »Hvala bogu, da SAZU ni posnemala srbske Akademije znanosti in umetnosti in se ni postavila na čelo politike.« Po drugi strani pa bi Akademija kot zbor modrih osebnosti v javnem prostoru morda lahko puščala globlje sledi. Zdi se, da se bo dr. Trontelj zavzel tudi za to, da bi se SAZU, čeprav s primerno mero zadržanosti, odzivala na strateška vprašanja razvoja družbe in države. V preteklosti so se člani Akademije opredeljevali tudi o zelo konkretnih političnih vprašanjih, denimo o postavitvi vetrnih elektrarn na Volovji rebri. Peticijo proti postavitvi vetrnih elektrarn v neokrnjeni naravi je lani kot podpredsednik SAZU podpisal tudi dr. Trontelj. Ker pa SAZU sestavljajo zelo samostojne osebnosti najrazličnejših nazorov, skorajda ne moremo pričakovati, da bi akademiki o kakšnem konkretnem družbenem problemu zavzeli enotno stališče. Immanuel Kant, gimnazijska ljubezenAkademik Trontelj je človek širokih obzorij. Ne le, da je kot znanstvenik vpet v globalno znanstveno skupnost in da je med bivanjem ob Perzijskem zalivu temeljito spoznal islamski svet. Ob osnovnem poklicu, nevrologiji, se od sredine devetdesetih let, ko mu je minister za zdravstvo dr. Božidar Voljč ponudil vodenje komisije za medicinsko etiko, intenzivno ukvarja še z etičnimi dilemami medicinskega poklica in znanstvenega delovanja. Ko beseda nanese na etiko, suvereno citira Bertranda Russlla ali Kanta. »Kant je moja gimnazijska ljubezen,« pojasnjuje v Kamniku rojeni maturant ljubljanske klasične gimnazije. Dr. Trontelj je na ljubljanski medicinski fakulteti doktoriral na začetku sedemdesetih let. Predmet njegovega znanstvenega preučevanja je živčno-mišični prenos. Ob raziskavah, med katerimi je izvajal meritve živčno-mišičnega prenosa, si je pomagal tudi z aparaturami, ki sta jih razvijala njegova brata, dr. Lojze in dr. Janez Trontelj. Gre za izjemno natančne meritve, saj je najkrajša časovna enota, ki jo je upošteval, 100 nanosekund. »To je čas, v katerem svetloba prepotuje komaj 30 metrov,« pojasnjuje. Naročnik ene zadnjih raziskav, ki jo vodi, je obrambno ministrstvo – ukvarja se z živčnimi bojnimi strupi ter zmanjševanjem škode, ki jo povzročajo. Živčni bojni strupi namreč ciljajo ravno na živčno-mišični prenos. Četudi je dr. Trontelj v prvi vrsti znanstvenik – leta 2003 je postal tudi ambasador Republike Slovenije v znanosti –, zaradi izrekanja o etičnih vprašanjih včasih trči tudi ob politiko. Leta 2000, ko je minister za zdravje dr. Dušan Keber predlagal, da bi imele tudi samske ženske možnost oploditve z biomedicinsko pomočjo, je temu nasprotoval. »Tedaj smo se v komisiji za medicinsko etiko postavili na stališče, da moramo spoštovati tudi pravico otroka, da ima oba starša, mater in očeta,« pravi danes. »Predvsem pa nismo privolili v uporabo etično občutljivih medicinskih posegov za nemedicinske namene. S tem smo sledili priporočilu Usmerjevalnega odbora za bioetiko Sveta Evrope.« Dr. Trontelj je bil leta 2005 povabljen v vladni strateški svet za kulturo, izobraževanje in znanost. Dr. Trontelj je odločen nasprotnik evtanazije, hkrati pa meni, da ustavitev zdravljenja bolnika v trajnem vegetativnem stanju ni evtanazija. Povedano drugače – človek ima tudi pravico do smrti z dostojanstvom. Kje so znanstvenice?Dr. Trontelj bo deveti predsednik SAZU; od leta 1938, ko je bila ustanovljena, so SAZU vodili slavist in jezikoslovec Rajko Nahtigal (1938–1942), elektrotehnik Milan Vidmar (1942–1945), literarni zgodovinar France Kidrič (1945–1950), jezikoslovec Fran Ramovš (1950–1952), literarni kritik Josip Vidmar (1952–1976), izvedenec za sodno medicino Janez Milčinski (1976–1992), literarni zgodovinar France Bernik (1992–2002) in biofizik Boštjan Žekš. SAZU predsednice še ni imela. Med rednimi člani SAZU – vseh je 67 – so le tri ženske. Če vemo, da je leta 2006 naziv doktorja znanosti v Sloveniji doseglo 395 oseb, med njimi pa je bilo skoraj natanko pol znanstvenic, je zastopanost žensk v SAZU obupno nizka. vgusta 1990, ko so divizije Sadama Huseina napadle Kuvajt, je dr. Jože Trontelj potreboval tri tedne, da se je iz okupirane zalivske državice vrnil v domovino. V Kuvajt se je prvič odpravil leta 1979, ko sta ljubljanski Klinični center, kjer je njegova matična služba, in kuvajtsko ministrstvo za zdravstvo podpisala pogodbo o sodelovanju. Naloga, ki jo je dr. Trontelj vodil vsa osemdeseta leta, ni bila enostavna. Na noge je postavil kuvajtsko klinično nevrofiziologijo. Na leto je ob Zalivu preživel štiri mesece. Potem je prišla vojna. In zdravstveni sistem, ki ga je pomagal postavljati na noge, je bil razsut. Vendar se je dr. Trontelj po koncu prve zalivske vojne vrnil v Kuvajt, da bi pomagal pri odpravljanju škode. »Kuvajtska medicina je bila na tleh. Ogromno opreme je bilo uničene. Celotna bogata medicinska knjižnica je končala v Bagdadu,« se spominja. In dodaja, da je čas, ki ga je preživel v arabskem svetu, zanj dragocen, saj mu je omogočil boljše razumevanje in spoštovanje drugih kultur. Zdravnik s filozofsko etično držo