Na dlani je, da je za Kitajsko slovensko predsedovanje Uniji nekakšno predfrancosko obdobje, a to še zdaleč ne pomeni, da se v teh šestih mesecih ne bo nič dogajalo. Prav zaradi tega, ker vstopa v izjemno kočljivo leto, mora azijska sila utrditi in obnoviti pomen svojega strateškega partnerstva z EU, še preden se bo v Belo hišo vselil(a) nov(a) predsednik (predsednica). Za nobenega od vseh kandidatov, ki so trenutno v ameriški igri, namreč v Pekingu ne morejo biti povsem prepričani, kako se bo v prihodnje vedel do tajvanskega vprašanja, ki ne bo bistveno poenostavljeno, celo ne v primeru, če bi si na tamkajšnjih volitvah oblast znova priboril Kuomintang. Če bo torej azijska sila med slovenskim predsedovanjem Uniji jemala zalet za francosko predsedovanje, bo to zagotovo obdobje, polno kočljivih izzivov, po katerih tudi slovensko-kitajski odnosi ne bodo nikoli več enaki. Ne gre za to, ali bodo boljši ali slabši, zagotovo pa bodo bolj zreli.