Ko je pred nekaj leti kar tako, brez razloga, tedanji predsednik (miloševičevske) republiške skupščine Dragan Tomić dejal: »Naša država je pravo čudo ...«, ni niti slutil, da je v petih besedah napovedal prihodnost in, ne da bi se tega zavedal, povedal življenjsko zgodbo Nataše Mićić, sedanje srbske predsednice. Oziroma, če smo čisto natančni, gospa Nataša je pri nepolnih 35 letih vršilka dolžnosti predsednika in hkrati predsednica republiške skupščine. Opravlja torej dve od treh najpomembnejših funkcij v državi (premierka še ni postala); je prva predsednica v mačistični zgodovini patriarhalne Srbije; končala je študij prava; v rojstnem Užicu (ki je nekoč imelo »predpono« Titovo) je imela advokaturo; v politiko je vstopila sredi devetdesetih let kot članica Državljanske zveze, stranke, ki jo je dolga leta vodila Vesna Pešić. Pred septembrskimi volitvami leta 2000, ko je bilo za vsako ceno treba odstraniti Slobodana Miloševića, je bila Nataša na kandidatni listi Demokratične opozicije Srbije (DOS) šele stotriinšestdeseta. Prišla je v parlament, predlagana je bila za podpredsednico srbske skupščine in bila na ta položaj tudi izvoljena. V turbulentnih političnih obračunih je Dragan Maršićanin, tesen sodelavec dr. Vojislava Koštunice, odstopil s položaja predsednika parlamenta in zamenjala ga je, glej no, glej, Nataša Mićić! Že tedaj se je militaristična, ženomrzniška in tradicionalno neandertalska Srbija zgrozila ob fizičnem dejstvu, da je predsednica skupščine izjemno čedna, elokventna, nadvse inteligentna in mlada ženska. Cenene novinarske primerjave, češ da je Nataša Mićić zgolj pravoslavni klon Nicole Kidman (z njo so jo neprestano primerjali zaradi njene postave in las, namigovali pa so tudi na obstoj lika, ki se imenuje Tom Cruise), so prodrle v samo skupščino, kjer je nenehno doživljala napade Srbske radikalne stranke (beri Vojislava Šešlja). Ena najgrših radikalk lepota ni bila nikoli odlika članov stranke dr. Šešlja je Natašo celo polila z vodo, ker jo je ta spravila ob živce s svojim posredovanjem in zahtevami, naj se poslanci v skupščini vedejo civilizirano. In navsezadnje, ko lani jeseni po dveh krogih predsedniških volitev v Srbiji nobeden izmed kandidatov dr. Vojislav Koštunica, dr. Vojislav Šešelj, dr. Miroljub Labus ni dobil večine glasov (ker volilna udeležba ni bila več kot petdesetodstotna), mandat dotedanjega predsednika Milana Milutinovića, kandidata za zagovor pred haaškim sodiščem, pa se je naglo iztekal, je bilo treba upoštevati pravila ustavne igre, ta pa pravijo, da kadar predsednik Republike Srbije ne more opravljati svojih dolžnosti, njegovo funkcijo prevzame predsednik parlamenta. Dan pred novim letom je Nataša Mićić postala predsednica. Ugledni časniki, kakršna sta Nin in Politika, so dogodek pospremili s primernimi fotografijami na naslovnicah. Na njih so se videle Natašine dolge noge pri izstopanju iz avtomobila, sporočilo pa je bilo jasno: našo državo vodi seks simbol in za nas ni rešitve. Še sreča, da so bili tudi takšni, ki so ta cinizem spregledali kot seksizem najslabše vrste, vendar to ni pomirilo razgretih/razjarjenih možakarjev, ki se nikakor niso mogli sprijazniti s tem, da bo, si lahko predstavljate, Nataša Mićić ena od treh članov vrhovnega sveta za obrambo in da bo torej ona ženska!!! odločala o vojni in miru na ozemljih, ki so, je to sploh treba razlagati, le začasno zasedena, dokler jih mi, kosmati, prepoteni in bradati The Srbs ne osvobodimo na vekov veke! Z gospo predsednico smo se sestali v srbski skupščini, v njenem kabinetu. Medtem ko smo čakali, da opravimo pogovor za Mladino, smo se prepričali, da mimohodu radovednih novinarjev ni konca: Pirot, Pariz, Beograd, New York. Nekoliko neprespana, z neizbežno cigareto, je bila videti za odtenek bolj utrujena kot prej, toda takšni so najbrž videti vsi predsedniki, celo če so ženskega spola.