Kennedy se je rad opisoval kot »idealist brez iluzij«, kar odlično ponazarja tudi njegov visoko odmevni in izjemno pragmatični stil liderstva. Izbira Lyndona Johnsona za podpredsednika je bila preračunljiva poteza za pridobitev široke in uravnotežene podpore glavnih demokratskih frakcij na demokratski predsedniški konvenciji. Odločitve je sprejemal odločno, a ponavadi so bile zmerne in sprejete v zadnjem trenutku, po temeljiti prevetritvi možnih alternativ. Kennedy je imel izdelana stališča, poglede na svet in prepričanja, ki se jim je bil pripravljen začasno tudi odpovedati, če bi z njimi tvegal konfrontacijo s kongresom ali povzročil škodo svojemu imidžu. John F. Kennedy je kot politik na mnogih področjih oral ledino; neusmiljeno in učinkovito je upravljal odnose z ljudmi, spretno izrabil nove medije ter inovativno spreminjal pravila politične igre. Predsednik, ki so ga pogosto pestile kronične bolečine v hrbtu, zaradi katerih si ni bil sposoben zavezati vezalk na čevljih ali se normalno povzpeti po stopnišču, pa je bil predvsem zgolj človek z izjemno visokim pragom za prenašanje bolečin in nepopustljivo vztrajnostjo, s številnimi napakami ter izjemnim pogumom – lastnostjo, ki jo je najbolj cenil tudi pri drugih ljudeh. •