Dejstvo je, da so se slovarski sodelavci preusmerili »v izdelavo« Slovenskega pravopisa, ki naj bi izšel še letos, do konca leta. SP zamuja tako dolgo, da je komaj razumljivo, nikakor pa ne opravičljivo. Bilo je toliko notranjih polemik, da je bolje, če javnost zanje ne izve. Na koncu je pomemben le rezultat. Če bo ta dober ali celo odličen, bodo kritični in polemični glasovi potihnili. Medtem pa je, kot smo neuradno izvedeli, delo za SSKJ zastalo, kar pomeni, da izpisovanja novih besed skorajda ni več oziroma močno zaostaja za siceršnjim razvojem jezika. Ne moremo reči, da so sodelavci zaspali na lovorikah, ker je izid SSKJ najprej v petih knjigah, nato v eni in še v elektronski obliki prej spodbuda za nadaljnje delo, za širitev slovarskega dela, ki ni nikoli zaključeno. Prehod na računalniško obdelavo pomeni za sodelavce olajšavo; kaj vse omogoča, nima smisla razlagati. Upati je, da bo Leksikološka sekcija po izidu Slovenskega pravopisa nadaljevala delo za veliki slovar slovenskega jezika. Zase moram reči, da se izida slovarja, v katerem bi bilo 400 tisoč besed, od prvih v Brižinskih spomenikih in prvih, natisnjenih leta 1515, do danes, veselim bolj kot novega Slovenskega pravopisa (pravzaprav se ga »bojim«, s čim novim me bo »obvezal«). Ko pregledujem kratko zgodovino o delu za SSKJ, se ne morem znebiti vtisa, da je pred desetletji vladal »kompleks majhnosti« slovenskega jezika, saj je bil slovarski vzor češki v štirih knjigah, mi pa smo jih načrtovali kar pet. Danes je drugače. Slovenska samozavest se je dvignila, dobili smo svojo državo, ideološke cenzure ni več, jezikovnega purizma tudi ne bi smelo biti ... Vprašanje pa je, ali se vse to kaže v SSKJ. Bojim se, da ne. Če samo pomislimo, koliko besed uporablja politika ali mlada generacija, pa jih ni ne v SSKJ ne v Besedišču ...