Natalija Šeruga je krenila v nasprotno smer: svojih del ni samo bistveno pomanjšala, ampak jih je tudi likovno temeljito prečistila. V bistvu gre za variacije na témo palimpsestov, pri čemer vlogo izbrisanega teksta igrajo »porumeneli listi« starega dvojnega slovarja angleškega in nizozemskega jezika, vlogo novega pa avtoričini »zapiski«, tako pisani kakor likovni. Prve je mogoče razdeliti na uradniško šifrirane označbe in na »leonardovsko« obrnjene vrstice, na Leonardove študije pa spominjajo tudi nekatere od risb, medtem ko druge temeljijo na dolgi vrsti izhodišč od Hugojevih sanjskih »krajin« do značilno postmodernističnih elementov. Tako se na umetničinih kompozicijah razvija živahen vsebinski in likovni dialog med dvema večno nasprotujočima si svetovoma, med uradnim ter pozitivističnim na eni in med med neukrotljivim fantazijskim na drugi strani, glavne niti tega dialoga pa nas vodijo predvsem v čas izida slovarja, v pozno devetnajsto stoletje – drugače povedano, v čas, ko se je moderna umetnost šele zares rojevala in so bile vse poti še vedno odprte.