Kvaliteta je bila v sobotnem večeru več kot očitno na strani gostiteljev, ki so do novih točk prišli z veliko mero rutine, lahko bi celo rekli brez pretiranega naprezanja. Dva izjemna strela z razdalje sta potopila barko ljubljanske ekipe, v kateri je očitno zavladalo malodušje, in očitno ni daleč dan, ko bo prestolnica spet ostala brez prvoligaša. Izkušeni Vojislav Simeunovič sicer pravi, da upanje umira zadnje, a kot je razbrati iz njegovih besed in med vrsticami, se v ljubljanskem taboru pripravljajo tudi na plan B, ki pomeni selitev v drugo ligo. »Deset tekem je še, zelo, zelo težko pa bo ostati med najboljšimi. Upanje sicer umira zadnje, verjamemo do zadnjega, ampak nekaj se mora spremeniti in nekaj se mora zgoditi, da bi se izvlekli,« pošteno odgovarja Vojislav Simeunovič, ki ob Kamniški Bistrici ni kadroval iz jagodnega izbora. Galič, Grabus in Brezovački so obsedeli zaradi kazni, Šalja in Marko Simeunovič pa zaradi poškodbe. Tudi sicer je ljubljanska klop dajala elitnejši videz s Simeunovičem, Šteharnikom, Štrbcem, Vugdaličem, Karičem, Hanžičem in Kitičem kot pa udarna enajsterica, a to je stvar in odločitev stroke. Stvar in odločitev stroke pa je tudi usoda Amirja Kariča, ki je tokrat vstopil v drugem delu srečanja, ko naj bi skupaj z Zoranom Pavlovičem okrepil zvezno vrsto in morda preselil težišče bližje domžalskim vratom, a zgodilo se ni nič. Izkušeni nekdanji reprezentant je tokrat bolj kot kaj drugega odigral v vlogi statista in Simeunovič se skupaj z nadrejenimi lahko vpraša - kako naprej? »Odvisno od Kariča. Če bo pokazal voljo in željo, potem gremo naprej, če bo pokazal indolentnost, pač ne. Pa to ne velja le zanj, temveč tudi za vse ostale. Rajši izpademo s tistimi, ki se bodo borili, kot s tistimi, ki imajo v mislih nekaj drugega, pa ne glede na to, kako se pišejo,« je povedal trener Interblocka, ki v zmagi gostiteljev ni našel niti najmanjšega madeža. »Čestitam Domžalam za zasluženo zmago, pokazale so, zakaj so na prvem mestu. Vsako polpriložnost znajo spremeniti v zadetek. Mi bi lahko igrali do jutra, pa nam to ne bi uspelo, četudi bi bil nasprotnik brez vratarja. Nekaj igralcev nam je manjkalo, tokrat sta dva ali trije še pokazali nekaj, ostali so bili pod pričakovanji. V zadnjem času res ne igramo dobro,« je še povedal Vojislav Simeunovič, sklonil glavo in se zasmilil vsem navzočim. Ni lahko na vroči trenerski klopi, niti na dnu, niti na vrhu, vsak se sooča s svojimi tegobami, vsekakor pa lahko mladi domžalski trener spi precej mirneje kot njegov kolega na drugi strani. Razlogov ni treba naštevati, nova zmaga, niz gre dalje in naslov je vsak dan, v vsakem trenutku vse bližje in bližje. Trenutkov za eskalacijo veselja proti Interblocku ni bilo na pretek, lahko bi rekli ravno prav, tudi pomen lokalnega derbija se je izgubil neznano kam in gostitelji so, kot smo že omenili, svoje opravili z ročno zavoro. Uvodno pregledovanje postavitev, nato pa vodstvo in takoj zatem dve lepi priložnosti, nedvomno lepši kot pa tista, iz katere so zadeli. Gostom zgolj drobtinice, dva poskusa Čoraliča in nič več kot to. 1:0 je tekmo še puščalo v odprtem stanju, a ne za dolgo, sijajen gol Kirma po prihodu iz slačilnic je pomenil odločitev, ki je nič ni moglo več spremeniti. Ostalo je le še vprašanje: bo rumeno-modrim to dovolj, bodo želeli še več? Želeli so še, Ljubijankič je zapečatil tekmo s tretjim zadetkom, s sijajnim strelom z glavo, za še tretji imeniten gol domžalske posadke, kar je zadovoljilo tudi profesorja Stojanoviča: »Po treh neodločenih izidih na tekmah, kjer smo zgrešili nemogoče, smo si želeli treh točk. Zadeli smo po lepih akcijah, a iz polpriložnosti, in na naše zadovoljstvo je bilo to dovolj, da smo prišli do zmage. Veliko časa za razmišljanje o tekmi ni, gremo naprej, pred nami je niz težkih tekem, v naslednjih petih krogih kar štirikrat gostujemo.«