Moja babica in dedek se nista nikoli zaročila. Ko ti vojna diha za ovratnik, nimaš časa za odlašanje. Poroka je padla s prvimi granatami. Danes se zdi, da imamo za zadnji korak še vedno čas in v nedogled razpotegnemo tisto vmes, med biti samski in biti poročen. Kar je tudi odlična izhodiščna pozicija bodisi za zvezo, v kateri smo, bodisi za nove, ki nas morda še čakajo. Čeprav se kot hudič križa bojijo poročenih ali, bog ne daj, z otroki, moški drugače gledajo na zaročenke. »Privlači jih to, da si sicer trši oreh, a da te še vedno lahko osvojijo,« me je podučil Jan, ki ga prstan na roki nikoli ne odbije. Torej bi lahko kot George Costanza iz Seinfelda naokoli hodila zgolj z obročkom in bi se okrog mene trlo samcev? »Kje pa! Se vidi, da nisi bila nikoli zaročena,« me sesuje izvedenec, »ženska se drugače nosi, če na prstu čuti težo varnosti in pričakovanja. Po načinu, kako stopi v sobo, veš, kakšen status ima.« Kljub temu da vztrajam, da ni razlike med srečno zaljubljeno žensko ter srečno zaljubljeno in zaročeno žensko, si ne verjamem povsem.