Eden politično usodnejših prevzemov poteka v konkurenčni hiši na drugi strani Ljubljanice. Slovenski časopisni trg je že "dedno" koncentriran in razdeljen med tri časopisne hiše. Kdor dobi v roke Delo, bo na mah obvladal vsaj polovico trga oziroma njej pripadajočo polovico dnevnoinformativnih bralskih duš. Paradoksalno je, da se je spopad za čim boljšo izhodiščno pozicijo začel z navadno tombolo. Ko je državni sklad za razvoj začel prodajati (natančneje: deliti) svoje delnice v podjetjih certifikatskim pidom, jim je ponudil licitacijo. Da ne bi pidi drug drugemu dvigovali cen pri "nakupu" najdonosnejših ali kako drugače zanimivih podjetij, so se zmenili, da bo problem najceneje in najpravičneje rešila nevidna roka sreče. Žreb je petinski kapitalski delež Dela prisodil Krekovi družbi. Kot je znano, gre za družbo v lasti cerkve oziroma katoliške desnice, zato so tam izid žreba gotovo ocenili kot prst božje previdnosti. Uprava Dela je zatem poskrbela za novo usodno dejanje, ko je iz želje po večji razvidnosti nadaljnjih nakupov uvrstila delnice na borzo. Cena Delove delnice je tako rekoč eksplodirala. Kdor je pred leti uspel žrtvovati nekaj tisoč mark za notranji odkup Delovih delnic s polovičnim popustom, je lahko po nekajmesečni kotaciji na borzi že lahko, na primer, izbiral med najboljšimi modeli na avtomobilskem trgu. Kupovanju z desničarskih pozicij je obotavljivo sledil tudi nakup z liberalnih pozicij. Kot je nekoč rad razlagal kranjski Gros, je liberalec tisti, ki ima ali je sposoben imeti kaj pod palcem. Za liberalce nakup delnic, katerih tržna cena trikrat do štirikrat presega ceno, ki bi jo upravičevala njihova realna donosnost, ni zanimiv. Prišlo je celo do genialne ideje o zbijanju tržne cene s prodajo delnic globoko pod to ceno. Genialnost se je končala z vnovičnim povečanjem deleža Krekove družbe in z njo povezanih oseb. Danes je delež potomcev judofobičnega socialnega reformatorja že tako velik, da večinski nadzor ni več oddaljena prihodnost. Ko se bo nekega dne kakšen Janez Markeš pojavil na prvi strani Dela kot njegov vodilni komentator, bo prestrašenim levičarjem nemara razložil, naj si pač omislijo svoj časopis, ki bo za bralce dovolj privlačen.