Narod, ki tudi sam sebi rad očita pomanjkanje humorja, ima torej bogatejšo komedijantsko preteklost od tragičarske. Ne samo v čitalniških dneh. Kot pravi Partljič, je bila prva predstava po drugi svetovni vojni v Ljubljani, ki je doživela več kot sto ponovitev, Večer v čitalnici, kolaž Vilharjevih šaloiger, popestren s petjem in telovadnimi vložki. Recept Špas teatra ni od včeraj, pa čeprav njegova direktorica po lastnih besedah bolj izhaja iz tradicije komedij v MGL kot iz tradicije ljubiteljskega Šentjakobskega gledališča, ki je v časih socializma z Matičkom in podobnimi veseloigrami redno polnil svojo dvorano. Potreba po tovrstni zabavi je slovenska stalnica, če ne celo fenomen, čemur Partljič dodaja naslednje: »Sediva nasproti parlamenta. Ljudje se jezijo, nihče pa ni duhovit. Ko sem gledal zoprno, na videz nezanimivo Margaret Thatcher, ko se je poslavljala, se je angleški parlament valjal od smeha. Vsi govorijo, da imajo Srbi prirojen humor, ko pa jaz napišem podobno komedijo kot Nušič, slišim, da je to pod nivojem za Slovence, da ni za velike teatre. Ljudskost je problem, ker je uveljavljeno prepričanje, da mora biti mali narod stalno resen.«