praktičnosti. To je še posebno pomembno pri stvareh v zvezi s politično moralo, kjer upravičeno obstaja izrazita potreba po javni dostopnosti in stvarni možnosti za racionalno odobravanje javnosti.42 S tem je zaključena moja kritika pravice do izjeme v skrajni sili. Mogoče bi bilo nadalje dokazovati, da spodkopava pomembnost in osrednjo vlogo prepovedi ubijanja nedolžnih, ki izhaja iz tradicije pravične vojne. Sam se tega tu ne bom lotil, ker bi to terjalo raziskavo o tem, ali je sploh kakšna prepoved absolutna, o naravi moralnih dilem in o zahtevi po pomembnosti in osrednjosti znotraj morale. Razprava o terorizmu in skrajni sili nas v vsakem primeru jasno sooči z dvema možnostima. Ali vztrajamo, da je grobi terorizem (kot ga opredeljuje taktična definicija) vedno moralno slab in ni nikdar dovoljen, ali pa sprejmemo, da lahko obstajajo okoliščine, v katerih so vrednote, ki jim služijo teroristična dejanja, tako pomembne, da so upravičena. Če se odločimo za zadnje, potem te pravice do izjeme ni mogoče dopustiti le državam. Njena moč legitimacije mora biti širše dostopna in o njej je potrebno odločati od primera do primera. Moje lastno prepričanje je, da je precej boljše, če v celoti obsodimo uporabo terorizma brez manevrskega prostora za izjeme, bodisi za države, revolucionarje bodisi verske in ideološke gorečneže.