V nekaj minutah Benetke zajame oblak dežja. V zgornji dvorani palače Querini Dubois prižgejo renesančne lestence in nama z maestrom prinesejo kavo. Za trenutek prekineva pogovor in povpraša me o Sloveniji, Ljubljani, Piranu, »kako dobro smo tam jedli!«, kjer je bil že večkrat in kjer ima nekaj dragih prijateljev, spomni se na Stojana Pelka, na njuno prvo »nadrealistično« srečanje … »Naj me povabijo, da pridem kaj nastopat … Saj ni treba, da je kaj velikega, malo bom sedel za klavir in kaj zaigral.« Spet se vrneva k pogovoru. »Ves čas mi je jasno, kam merite. A ker izhajam iz tradicije glasbenega minimalizma, me bolj kot emocije zanimajo strukture, toda pri skladanju je čudovito predvsem to, da čustva uberejo svojo pot in se prebijejo skozi še tako trdno zgradbo.« Bi se utegnilo zgoditi, da bi se pri pisanju svoje glasbe naveličal zanjo značilne repetitivnosti? »Ne spomnim se natančno, kako in kdaj so se pojavile moje simpatije do repetitivnosti, verjetno je šlo za nekaj, kar je bilo v sedemdesetih v zraku. Toda nikoli me niso zares zanimali diskurzivni prepisi romantičnih klavirskih sonat. Ko smo študirali Liszta in tonalno glasbo ter romantične simfonije, smo jih imenovali dramatične metamorfoze. Če vzamete Lisztov koncert za klavir št. 2, gre pravzaprav za to, da se ista tema pojavi v različnih preoblekah. Odvzemite minimalistične repetitivne pasti glasbe poznega dvajsetega stoletja in dobili boste Michaela Nymana. Repetitivnost je približevanje neskončnosti, ki se je je ustrašil prenekateri matematični genij. Nekateri so zaradi tega, ker je niso zmogli razumeti, znoreli. Pred norostjo neskončnosti je svaril že Aristotel. Zato ostajam pri repetitivnosti, nekje na pol poti k neskončnosti. Nisem še nor.« Predstavnica glasbenega bienala za stike z javnostjo naju opozori, da se približuje čas za njegov odhod. Mimogrede mu pod nos v podpis pomoli še zgoščenko z njegovo glasbo. Njegovi potegi s flomastrom čez papir so dolgi, a energični.