No, Hollywood teh filmov ne očisti le pretirano ekscentričnih detajlov, temveč praviloma zradira še ostanke morebitne psihološke globine in motive osrednjih protagonistov, skratka vsega mesenega, kar spada v kategorijo filmske diegeze. V resnici je Velika krmilnica našla popolni izgovor za enolično puščavo svojih produktov: »Upoštevali smo izvirnik! Nismo posegali v integriteto avtorja predloge!« Sam Lake, ustvarjalec lika Maxa Payna, je očitno očaran nad filantropijo studia Fox in koproducentov. Payne (Mark Wahlberg), deklasirani in samotarski detektiv, čigar družino so neznanci pred časom postrelili, vztrajno išče storilce, a še preden se dobro obrne, že rešuje primere nekaterih drugih likov, pade v kolesje korporativne sprijenosti in eksperimentov ameriške vojske. Sliši se intrigantno, skoraj tako kot Langova Vročica (1953), ki podobno izhaja iz motivov nasilja, ameriških družinskih vrednot in maščevalnega detektiva v osrednji vlogi. Ker John Moore ni Lang, so njegovemu Maxu Paynu »za težo« dodali še reference iz nordijske mitologije ter par poceni aluzij na aktualno družbenopolitično realnost (droga Valkyr spodbuja »moč svobode v vojni proti terorju!«), kar v splošni pripovedni pustinji učinkuje zelo pretenciozno.