Protest se je stopnjeval tako daleč, da so kmetje prevoz mleka v Klinični center preprečili s položitvijo otroka pred tovornjak, s čimer so zagotovo izgubili simpatije javnosti. Dodatno so si jih zapravili, ko se je izvedelo, da s protestom sploh ne soglašajo vsi rejci ter da so med protestniki celo takšni, ki niso dobavitelji Ljubljanskih mlekarn. Nekateri večji kmetje so predstavnike Ljubljanskih mlekarn po telefonu prosili, naj jim pridejo prevzet mleko. Ker se niso strinjali s protestom, so zagrozili, da se bodo stanovskih kolegov lotili kar s pestmi. Zanimivo je tudi, da so protestniki blokirali le obrate Ljubljanskih mlekarn, ne pa na primer Celjskih, čeprav slednje odkupljenega mleka zaradi likvidnostnih težav vsem rejcem niso plačale v predvidenem roku. Celjske mlekarne, ki so v večinski lastni kmetijskih zadrug, bi lahko prve privolile v dvig odkupne cene za 3,5 tolarja, pa tega niso naredile, ker bi kmetje s tem škodovali sami sebi. Namesto tega so se puntarji rajši spravili na najmočnejšo mlekarno (čigar 70 odstotkov delničarjev je nekmetov) in jo izsiljevali tako dolgo, da je začela popuščati. V Ljubljanskih mlekarnah so privolili, da bodo za odkupljeno mleko plačali 2 tolarja več, kot je znašala decembrska odkupna cena po uredbi o minimalni ceni mleka. V zameno je minister But vsem mlekarnam poleg že obljubljenih 800 milijonov tolarjev izvoznih subvencij ponudil še dodatnih 500 milijonov. A kmečki sindikat še vedno ni bil zadovoljen. Šele ko je But obljubil dodatnih 125 milijonov tolarjev izvoznih subvencij, zaradi česar so mlekarne privolile v dvig cene za 2,5 tolarja, so popustili. Ob tem so še zahtevali, da se navedena odkupna cena mleka uskladi z indeksom rasti cen življenjskih stroškov vsakih šest mesecev in da velja za vse mlekarne.