Kje ste bili v sredo dobrih deset minut čez sedmo zvečer? Jasno, pred TV-sprejemniki ste spremljali zgodovino. Še bolje, čudež v živo. Gol Milana Rudonje je v registru čudežev, in to tistih, o katerih boste lahko govorili svojim vnukom. In pri tem pozabili, da je tekmo komentiral Igor E. Bergant, komentator, ki že dobro desetletje vleče porazni komentatorski voz športnega programa nacionalne televizije iz blata. Igor je edini komentator, ki zna v trenutkih evforije dodati še svoj lonček. Je edini, ki mu kljub navdušenju jezik še vedno nemoteno teče, in edini, ki lahko izgubi glas. To je vrhunec. Izguba glasu pove vse. Šli smo čez rob realnega in pristali v območju neverjetnega. Skoraj si ne predstavljam, da bi kaj takega lahko sproduciral komentator prvega dvoboja z Romuni, doktor Andrej Stare. Ja, lahko je povsem korekten, vendar roba ne bo znal, oziroma ne bo hotel prestopiti. Andrej se zna predati čustvom, vendar je to pri njem kontrolirano. Kot kakšen Mario Galunič ali pa Ivo Milovanovič. Prav slednji je s komentarjem dan kasneje na sredini praznega stadiona dodal še simbolno poanto dogodku. Kljub slovenski nogometni pravljici je realnost še vedno bedna. Katastrofalni stadion, tretjerazredna nogometna liga in kopica parazitov, ki se šlepajo na Katančev uspeh. Konec koncev tudi televizija ne ve, kaj bi počela z domačim nogometom. Ga predvajala v pavzi med TV-prodajo in video stranmi, ali pa ponudila kot alternativo kakšnemu polnočnemu klubu. V taistem klubu pa bi lahko nastopila Japonka, ki je kot presenečenje pricokljala v studio takoj po tekmi in ob malo štorasti izvedbi zaželela našim žogobrcarjem dobrodošlico na Japonskem in v Koreji.