Moja laž je bila zadnje, kar je stric slišal. Na obraz mu je legla milina, kakršno imajo samo tisti, ki vedo, da se vsako čakanje, če je pravično, kot je bilo njegovo, ki je leta upalo na eno samo navadno besedo, kakršno deklice najpogosteje izrečejo kot svojo prvo, na koncu vseeno izplača. Njegova mirnost je bila podobna tisti, kakršno sem na njem opazila leta '68, ko je v moji hranilni knjižici, ki sem jo dobila za darilo v na novo odprti poslovalnici Slavonske banke, v rubriki poklic staršev ali skrbnikov ob svojem imenu prebral besedo književnik. Medtem ko so namreč drugi otroci priznavali, da so njihovi očetje sodarji, tapetniki, mizarji, parketarji ali v najboljšem primeru šefi dopoldanske izmene v tovarni tanina, sem si jaz, tudi kar se tiče poklica, ki ga opravlja lastnik in pooblaščenec, ne samo po rodbinskem odnosu do njega, dovolila postati drugačna od vseh drugih. Stric književnik, to se mi je zdelo tako imenitno, nekaj, kar mora biti drugim po logiki stvari tuje in nedoumljivo, kot so bile meni nedoumljive stričeve lepe in stare knjige, ki jih nisem mogla doseči niti z najvišjega stola v hiši in ki so v višave naše dnevne sobe prišle potem, ko sem iz treh najlepših, iz tistih, na katerih je pisalo pekel, raj in vice, izrezala vse sličice in jih razdelila svojim prijateljem med nedeljsko mašo. Obdarovanje sem izvedla medtem, ko je pater Celestin z ministranti hodil po cerkvi in obhajal ženičke iz naše ulice, ki bodo že naslednji dan, ko jim bo žoga moje zgrešene enajstmetrovke priletela med pravkar potaknjene sadike paradižnika in paprike in bodo one kot povračilo s kamnom zadele vsaj enega piščanca, po možnosti tetinega najlepšega, preklele vse najpomembnejše svetnike. Ko je teta našla koščke starih listov v spodnjem predalu šporgeta, v tistem, kjer je bil šmirgel papir, s katerim se je vsak dan drgnilo ploščo, dokler ni sijala, ni imela moči niti za najbolj preprosto psovko, niti za tisto ne, v kateri je bila redno omenjena neka moja, meni neznana strina. Ko me je po končani maši zagledala pri dvoriščnih vratih, mi je šla nasproti, me zgrabila za roko in me besna peljala v dnevno sobo. Na mizi so namesto našega najdragocenejšega porcelanastega servisa, ki smo ga uporabljali samo ob nedeljah in praznikih, ležale obdelane knjige. Stric je sedel na svojem trosedu, vendar pred seboj kot običajno ob nedeljah ni imel časopisov, ki so se mu nakopičili čez teden in ki na istem mestu niso smeli dočakati novega ponedeljka. Samo Katarina v secesijskem okvirju je nespremenjena jokala v objemu svojega Petra in se je zdaj tudi s svojimi občutki, ne samo z zunanjim dekorjem, še kako dobro vklapljala v atmosfero našega interierja. Po daljši neprijetni pavzi in dokajšnji količini mojih izjokanih solz, me je tetin prvi, zelo kratek in strog, kristalno jasen stavek Ubila te bom samo še bolj zbližal z razžaloščenima zaljubljencema, natančneje s Petrom, čigar temne dolge lase sem vedno navajala kot primer, če me je kdo, čeprav je bilo moje mnenje že takrat zanimivo samo redkim, vprašal, kaj si predstavljam pod pojmom lepe frizure. Iz strahu, da bi teta svojo grožnjo res lahko uresničila, po drugi strani pa povsem zavedajoč se svoje napake in brez enega samega prepričljivega argumenta, s katerim bi se lahko branila in opravičila svoje dejanje - tistega, da sem to naredila zato, da bi me imeli prijatelji še bolj radi, teta ne bi sprejela, kot sicer tudi nikoli prej ni sprejemala podobnih opravičil -, sem se odločila, jecljajoč, spomniti jo na splošno znano dejstvo in ji rekla Draga moja, vojne je že zdavnaj konec in se ljudi več ne ubija. Mene je nanj vsak dan ne glede na to, ali je šlo za uro matematike, družbe in narave ali telesne vzgoje, spomnila moja učiteljica Dušanka, ki me je po končani šoli velikokrat pospremila domov, da bi svoji najboljši prijateljici, moji teti, iz prve roke podala poročilo o mojih dnevnih uspehih, uresničenih pri šolskih urah, pa tudi o nespodobnem in za deklico v belih bombažnih žabah nedopustnem obnašanju med glavnim odmorom. Čeprav jo je teta hotela zmeraj povabiti v našo sprejemnico, še posebej potem, ko smo kupili nov hrastov Admiral regal, je učiteljica redno iz predsobe zavijala v čajno kuhinjo. Čeprav tega nisem smela izgovoriti naglas, sem nekako vedela, da mojo učiteljico nervira slika nad stričevim trosedom, in zato sem teti tudi predlagala, naj za praznovanje mojega rojstnega dne, na katero sem povabila tudi svojo učiteljico in njenega sina, namesto nje na zid obesi tisto, na kateri je z oljem naslikan gozd Đergaj in ki jo je teta v paketu skupaj z zelo starim lestencem, pazljivo zavitim v lanene rjuhe, stkane na babičinih statvah, prinesla iz nekega drugega mesta, o katerem je govorila, da je najlepše mesto na širni zemeljski obli.