Vsakokrat, ko začne snežiti, se vražje sentimentalno spomnim otroških let na kranjski Poljski poti, ko smo se na velikem debelo zasneženem travniku šli »figure metat« in potem tekmovali, katera bo najbolj »skreknjena«. Še vedno vem, kakšen udoben občutek je bil, ko sem se »zabrisala« v belo mehkoto ... Doma pa vik in krik, ko so iz dneva v dan sušili volnena oblačila »te presnete fantovske punce« ... Ob tistih dveh centimetrčkih, kolikor ga je zapadlo pred nekaj dnevi, sem spet želela odrezati drugo številko v seštevku let po emšoju in ponoviti vajo iz otroštva. Če bi to izgovorila naglas, bi Pametni lakonično pripomnil, da bi bila zagotovo deležna tenke plasti beline - v obliki mavca. No, če snega ni dovolj, naj bo vsaj nekaj, kar me bo mehko ovilo v barvi snega. Odpravim se do svoje zdravilne skušnjave Gramatex na Zgoši in metrski tekstilni sneg je pred mano! Coco Chanel, bela, svetlikava tkanina, pretkana s »chanel trakci« kot z osreženimi iglicami. Prva želja! ... Rezervirano! ... Sprehod po prazničnem radolškem trgu. V galeriji Kamen vzhičena najdem prstan in obesek s črnim biserom. Unikat. Pikantno k »chanelu«. Druga želja! ... Rezervirano. Še tretja želja? Seveda. Smeh! Rezervirano? Ne, lasten izdelek.