Pravno vprašanje, ki se ob proučevanju zahtevka poraja, ali je krovna judovska skupnost lahko upravičena do odškodnine zaradi krivic holokavsta, ki so jih med vojno doživeli njeni člani, saj naš zakon o denacionalizaciji takšnega položaja ne predvideva? Pri iskanju odgovora se je gotovo smiselno ozreti, kako so pravne dileme reševali v drugih državah, kjer so bili judje v podobnih okoliščinah. Na Češkem so najprej omogočili vračanje premoženja, ki je bilo bodisi nacionalizirano ali drugače odvzeto po letu 1948; torej samo v času vladavine komunizma. Pred sedmimi leti pa so sprejeli še poseben zakon, katerega cilj je poprava krivic, ki so bile storjene zaradi holokavsta v času od leta 1938 do leta 1949. Poleg tega njihov zakon daje možnost vračila nepremičnin, ki so bile odvzete judovskim skupnostim in organizacijam. Velja omeniti, da je v Pragi veliko judovskih objektov ohranjenih, saj so nacisti tam načrtovali ureditev živega muzeja izginule civilizacije. Podobno so na podlagi odločitve ustavnega sodišča postopali na Madžarskem. Tamkajšnje sodišče je namreč odločilo, da so okupatorski odvzemi premoženja povzročili istovrstno škodo kot komunistična nacionalizacija in zato jo je treba povrniti. Pri reševanju vprašanja denacionalizacije v Vzhodni Evropi je še najbolj počasna Poljska. To je navsezadnje pričakovano, saj se mora soočati z reševanjem množičnih primerov nacističnih zaplemb in pregoni Nemcev po drugi svetovni vojni. Poleg vsega pa je načrtno uničenje večine od 3,3 milijona Judov na Poljskem za seboj pustilo ogromno premoženja brez dedičev, ki je zdaj v lasti zasebnikov ali države.