Frew, ki poleg amharščine govori še angleško in jezik bana, mi je skupaj s svojim mlajšim bratom Mamarujem približal navade in običaje plemena Bana. Sam bi brez poznavanja njihovega jezika gledal le fasado njihovega prvobitnega, nam tako eksotičnega življenja. S Frewom sva že prvi večer obiskala eno izmed okoliških vasic, slabo uro hoje oddaljeno iz Kej Afarja. Krav in koz, ki so se pasle na obeh straneh shojene poti, je bilo čedalje več, bila sva že blizu prvih koč. V tla zabiti leseni koli v obliki kroga, prepleteni z vejami in zadelani z blatom ter pokriti s stožčasto streho, so prebivališče tamkajšnjih vaščanov. Pod slamnato streho se po navadi le v enem, nepregrajenem prostoru gnetejo člani številne družine. Spijo na zemlji. Med njihovimi telesi in steptanimi ilovnatimi tlemi je le kakšna oguljena, posušena kravja koža. V koči je prostor za manjše ognjišče, ki je sestavljeno iz nekaj večjih kamnov, med katerimi zakurijo, da skuhajo preprosto kosilo ali se le malo pogrejejo. Na stene ali ostrešje obešene izdolbene buče jim služijo kot posoda, mogoče premorejo še kakšno leseno skrinjo, kamor shranijo svoje borno imetje, kaj več opreme pa je že težko najti v okroglih kolibah plemena Bana. Okrog glavne kolibe, kjer prebivajo, je še več manjših koč, kamor shranijo pridelke z bližnjih polj, povečini raznovrstna žita. V njihovi plemenski skupnosti je v veljavi mnogoženstvo, vendar pa žene istega moškega ne stanujejo pod isto streho, ampak vsaka dobi svojo kočo.