S spretno prijavljenimi patenti je obvladoval Forster do konca 19. stoletja več kot polovico svetovnega trga zobotrebcev. Pri tem pa sam ni iznašel niti enega samega stroja. To nalogo je prepustil svojemu družabniku Franklinu Sturtevantu. Ta je drugače kot Forster izhajal iz zelo revne družine in je komaj kaj hodil v šolo. Začel pa je tako, da je izdeloval stroje za obdelavo furnirja, nato pa še stroje za izdelavo lesenih žebljičkov za čevlje. Stroj za zobotrebce je bil zato naravna posledica njegove iznajditeljske strasti. Vendar pa je trajalo več let, preden mu je uspelo stroj, ki je olupljeno drevesno deblo, vloženo v stroj, vrtel in izdeloval zobotrebce, do potankosti izpopolniti. Takrat so bili zobotrebci v prerezu še štirioglati in zašiljeni v konico samo na enem koncu. Še težje pa je bilo organizirati prodajo novega proizvoda. Zobotrebce v Bostonu ni nihče poznal in tudi nihče ni po njih v trgovinah spraševal. Forster je zato najel mlade ljudi, ki so hodili po trgovinah in hoteli kupiti zobotrebce. S tem je ustvaril umetno povpraševanje, ki mu je omogočilo začetno prodajo. Zobotrebce, ki so jih mladi ljudje po njegovem nalogu kupovali, jih je jemal nazaj in jih ponovno prodajal trgovinam. Najel je tudi skupino študentov iz Harvarda, ki so v restavracijah zahtevali zobotrebce in se glasno pritoževali, če jih niso dobili. Tako si je Forster uspel zagotoviti trg za svoj izdelek najprej v Bostonu, nato pa še po Ameriki. Leta 1887 je v svojih tovarnah naredil že 7,5 milijarde zobotrebcev.