Lojzka je še zelo mlada, pri štirinajstih letih, začela služiti kot »dekla« pri kmetih. S trebuhom za kruhom je 1952. leta odšla tudi na Gorenjsko, kjer je potlej med drugim delala v gostilni pri Kunsteljnu v Radovljici in v Plamenu. Stanovala je v Kropi, zdaj je že dvajset let na Zgornji Dobravi. »Tu je lepše, ker je več sonca,« pravi Lojzka, ki ob večerih še vedno rada izdeluje zobotrebce. Tisti dan, ko smo jo obiskali, je že zjutraj odšla v gozd po leskovo palico, jo razžagala na kose, potlej vsak del razcepila na debelino zobotrebcev, jih nazadnje oblikovala še s posebnim nožkom in jih nato povezala v butarice. En nožek je prinesla od doma, ostale so ji naredili mojstri na Gorenjskem, v njeni zbirki orodja so še osla za brušenje nožkov in merica za dolžino zobotrebcev. »Za zobotrebce je najboljši leskov les. Če je še »frišn«, se tudi lepo cepi in oblikuje,« pravi in poudarja, da je pri delu potrebne veliko natančnosti. Zobotrebci morajo biti špičasti in ne preveč debeli. Nikoli jih ni prodajala, rada pa jih je komu podarila ali z njimi poplačala kakšno storitev. Še zdaj so na Dobravi in v Kropi družine, ki ne marajo kupljenih zobotrebcev, ampak imajo najraje Lojzkine.