Pierre Laurence in njegova dva pomočnika, velika ljubitelja glasbe, so prepričani, da so pravkar izdelali glasbilo, ki pomeni po več stoletjih prvi večji napredek glede gradiva, ki so ga uporabili pri izdelavi. To glasbilo je violina, ki ima resonančni trup izključno iz umetno sintetizirane snovi, natančneje iz smole, ojačane z ogljikovimi vlakni. Takšno smolo bi lahko šteli med tehnološko najbolj dovršene snovi, torej tiste, ki jih danes uporabljajo za izdelovanje delov, ki so izpostavljeni velikim mehanskim pritiskom (zračne šobe raket, krila propelerja pri helikopterju itd.). Pierre Laurence je glasbilo oblikoval s pomočjo računalniške opreme rudarske šole v Douaiju ter se pri tem držal osnutkov, ki jih je zapustil sam Antonio Stradivari. Laurenceov cilj seveda ni bil tekmovati s slavnim izdelovalcem godal, čigar posamezen izdelek velja danes več kot 10 milijonov francoskih frankov, temveč izdelati violino najboljše, skoraj večne kakovosti. Glasbeniki ravnajo s svojimi glasbili zelo skrbno in previdno; nekateri raje odpovedo koncert na prostem, kot pa da bi igrali v vlažnem vremenu. Les je namreč občutljiv, glasbilo pa drago. Navadna koncertna violina stane od 10 do 50 tisoč frankov. Nova snov z ogljikovimi vlakni pa je popolnoma neobčutljiva na vodo in kemične snovi ter tudi mnogo odpornejša na udarce in upogibanje kakor les jelke, ki ga uporabljajo pri klasičnem izdelovanju godal. Še ena prednost takšnega glasbila je njegova cena, ki je zaradi manjšega števila delov v instrumentu ter industrijske proizvodnje samo 8500 frankov.