Večina deskarjev po spletu prebije največ časa v nekaj sto najbolje opremljenih spletiščih, ki so pogosto obogatena z večpredstavnostjo in ki jih vsakodnevno posodabljajo četice uslužbencev. Tistih nekaj milijonov drugih domačih strani ne bodo deskarji nikoli obiskali in nikoli vedeli zanje razen če se nanje ne sklicujejo v enem od glavnih spletišč. Internet je torej dobro premešana juha točnih in netočnih podatkov, začinjena z neugotovljivo količino uporabnih informacij, skoraj vse pa nam je za zdaj na voljo brez dodatnega plačila (spletno izdajo Britanske enciklopedije in nekaj novičarskih agencij sem zanemaril). Nekateri kiberpankovci, goreči zagovorniki kibernetske svobode, trdijo, da »informacije hočejo biti svobodne« in da nima nihče v svetovnem omrežju pravice zaračunavati uporabe informacij ali omejevati njihove izmenjave. Z vsem srcem podpiram tako mnenje do tistega trenutka, seveda, ko bi nekdo ta članek med pošiljanjem čez internet prestregel in mi urednik Monitorja ne bi izplačal honorarja, ker bi članek objavil že nekdo drug. Tako urno priskakljamo do zapletenega pravnega in moralnega področja umske lastnine in njene cene. Na to sem se spet spomnil med predstavitvijo slovarjev založbe DZS v računalniški obliki. Urednik založbe je tožil, da pirati ko za stavo kopirajo vsebino tiskanih slovarjev in jih izdajajo v elektronski obliki. Zdaj, ko je DZS tudi sama izdala slovarje na disketah, bodo pirati imeli še lažje delo ...