Gospoda Baškoviča bi opozoril, da sporazumi ne temeljijo na fikciji, ampak temeljijo na pravnih dejstvih in mi moramo tudi spoštovati pravna dejstva, ne pa kaj bo nekoč, če bo. Kdo pa pravi, da bo ta jezik?! Tudi v ustavni ureditvi sedanje Bosne in Hercegovine, ki je de facto še ni, ni to zapisano notri, ni definiran ta jezik. In tudi ni res, da je bila na Hrvaškem srbohrvaščina. Namreč, Hrvati so izdali Veliki riječnik hrvatskog jezika, mislim da leta 1968, in ni bilo srbskohrvatskog jezika. In v Srbiji so izdajali slovarje srbskega jezika. Navzven je bil srbohrvaški jezik. Najbolj definiran je bil srbohrvaški jezik ravno v Sloveniji zaradi tega, ker v bistvu mi nismo ločevali med tema jezikoma, vendar ta jezika sta bila zelo ločena, tako na področju Hrvaške kot na področju takratne srbske republike. Mislim, da tukaj pač ne moremo kar tako, ad hoc jemati te zadeve. Ravno tako ni bilo v Bosni nobenih lokalnih dodatkov v jeziku, ampak so bili turcizmi, zajeti v slovarju srbskega jezika in delno, bistveno manj v slovarju hrvaškega jezika. To je bilo notri in to je bilo definirano. In zdaj ne moremo kar na pamet tegale, naj pa bo, pa če oni mislijo, da imajo bošnjaški jezik, pa naj bo. Mislim, da to ne gre. Če se ne moremo sporazumeti, v katerem jeziku, ali če oni tega ne morejo, napišimo drugo ali tretjo verzijo v angleškem jeziku, ki bo obvezna in temelječa za vse pravne sporazume med obema stranema. Hvala lepa.