Tu se nam dejansko zastavi vprašanje moralne in pravne presoje tega odbora. V kolikšni meri smejo državljani zasedene dežele zaradi ohranjanja reda in miru med prebivalstvom sodelovati z okupacijskimi oblastmi v upravi, policiji ali celo v političnih in napol političnih ustanovah, ne da bi si nakopali krivdo izdajalske kolaboracije? Mnenje komunistov je bilo, da tega v vojnem času v primeru Slovenije ne bi smeli, vsekakor ne na ta način (ob tem pustimo vnemar, v kolikšni meri so v drugih časih in drugih deželah, ko so tam sami bili okupatorji in gospodarji, izrabljali sodelovanje domačih osebnosti in ter njihovega sodelovanja nikakor niso grajali kot nemoralno in protipravno kolaboracijo, temveč so ga hvalili kot napredno- moralno ravnanje). V primeru Consulte se je očitek glasil: “izdajalski del” slovenskega meščanstva se je z italijanskim okupatorjem povezal “proti ljudstvu” iz (zgolj) ekonomskih razlogov. Šnuderl, Zgodovina ljudske oblasti, str. 128. Nasprotno pa je bila konszervativna stran prepričana, da s sodelovanjem v ustanovah, kot je Consulta, deluje v smislu mednarodnega prava in domoljubne morale.