Najprej, izgubiti ne moreš ničesar, kar sploh nisi imel, in večina tistega, kar imenujemo »pozabljanje«, ni toliko posledica izgubljanja kodiranih spominov s strani možganov, kot je to posledica njihovega neustvarjanja. Če se ne moremo spomniti, kaj smo imeli za zajtrk, je to verjetno zaradi tega, ker se možganom ni zdelo vredno, da bi to informacijo zakodirali. Nadalje, kopičijo se dokazi, ki kažejo na to, da se mnogi spomini, ki jih tvorimo in nato pozabimo nanje, ne izbrišejo iz možganov, ampak postanejo le nedosegljivi. V nedavni raziskavi je 84 % psihologov izjavilo, da verjamejo, da se pozabljeni spomini še vedno nahajajo nekje v naših možganih, pripravljeni na povezavo z zavestjo. To je seveda temelj niza trditev, da je moč »izgubljene« otroške spomine obnoviti nedotaknjene in tako, denimo, razkriti primere davno pozabljenih zlorab v otroštvu. To je tema, ki še nadalje razdvaja strokovnjake. Nekateri menijo, da so takšni spomini izvirni, drugi pa, da so neizogibno vcepljeni s strani terapevta. Kot kaže, se bo ta razprava vlekla še dolgo, ne da bi jo lahko katera koli stran uporabila v svoj prid. A medtem je postalo jasno, da imamo nad našim pozabljanjem večji nadzor, kot smo mislili do sedaj.