Na oddelku za rehabilitacijo bolnikov po nezgodni možganski poškodbi je napredek odvisen predvsem od bolnikovega sodelovanja. Prav ti bolniki pa zaradi možganske poškodbe pogosto izgubijo motivacijo in ne morejo aktivno sodelovati. »Pa ne, ker si napredka ne bi želeli, ampak ker se niti ne zaveda svojega stanja. Stvar lahko popraviš samo, ko veš, da je narobe in kako je narobe,« mi je pojasnila psihologinja dr. Vesna Radonjič Miholič. »Vse, kar je narejeno pasivno, pomeni le vzdrževanje določenega stanja. Če pa hočeš doseči aktivnost, moraš sodelovati zavestno,« je dodala specialistka fiziatrinja mag. dr. Viktorija Košorok. Mene so zanimali mladi, ki so si možgane poškodovali v prometni nesreči. »Slovenske bolnišnice na leto obravnavajo 3500 ljudi s poškodbami glave, od tega jih ima pri nas možnost rehabilitacije zaradi premalo prostora le od 3 do 5 odstotkov. Veliko ljudi ob manjši prometni nesreči zmigne z rameni, češ saj mi ni nič. V resnici pa že pretres možganov lahko pusti posledice, ki se jih mogoče zavemo šele na delovnem mestu, ko imamo težave s koncentracijo,« pravi dr. Košorokova. Možganska poškodba lahko povzroči težave na gibalni, mentalni in zaznavni ravni. Lahko je to samo glavobol, lahko so emocionalne stiske, osebnostni odkloni, agresija, težave pri pomnjenju ali pozornosti. Posledice zelo variirajo glede na težo in vrsto poškodbe. Lahko vodijo v gibalne težave, v delno ali popolno ohromelost, slepoto, dvojni vid, izgubo vonja, sluha, v spremembe čutenja in vedenja. Ker ponesrečenci v prometnih nesrečah najpogosteje z glavo udarijo naprej, pride do poškodb čelnega režnja, ki je pomemben za načrtovanje, akcijo, zato so ti bolniki pogosto apatični, brez motivacije in samoiniciative. Veliko jih po nesreči pozabi brati in pisati. Nekateri se ne znajo več niti obleči. Po besedah dr. Košorokove se morajo »na novo naučiti vseh stvari, ki si jih skozi izkušnje pridobivali leta in leta in ki so se s poškodbo, laično povedano, izbrisale iz možganov«. Na neki način je poškodovanec kot nepopisana knjiga, ki jo je treba ponovno napolniti. »Po poškodbi imaš veliko razstavljenih koščkov, ki jih moraš sestaviti v mozaik. Pogosto ne veš, kam določen košček spada,« mi pojasni psihologinja. In samo v redkih primerih je nova polnitev glave popolna. Nekatere težave so lahko trajne. Običajno je učni proces dolgotrajen in sega daleč čez tistih nekaj mesecev, ki jih bolnik preživi na inštitutu. Njegove prave težave se ponavadi pokažejo šele ob vrnitvi v domače okolje.