Z nizanjem «naključij“ sem skušal le ponazoriti svojo domnevo, da je tudi pri tem drugem velikem Tisnikarjevem motivu in sporočilu tako, kakor je pri prvem, da si je Motiv poiskal slikarja in vseskozi urejal stvari tako, da jih mi, ki gledamo od zunaj in s površine, vidimo kot izjemno ugoden splet okoliščin. Smrt sama, ta strašna Božja dekla, si je izbrala Tisnikarja za svojega portretista, ni si Tisnikar izbral nje, saj si je noben človek ne bi izbral, kakor si je s človeške strani mogoče izbrati za motiv tisoče stvari, tudi grozljivih in strašnih, ne rečem, so si jih tudi izbrali, a smrti si ni mogoče izbrati, od nje je mogoče le biti izbran.