Žnidaršič: Ne vem, ali je bil bolj cenjen. Veste, cenjen je bil toliko, kolikor smo se sami znali ceniti, kolikor smo si sami znali izboriti pozicijo. V redakciji, v družbi ... S svojim delom, z dokazovanjem, da smo pridni, da znamo, da ljudje to cenijo in tako naprej. Je pa res, da je danes toliko medijev, da je temu primerno več fotografov. Ogromno fotografov. Moram reči, da danes ne bi bil rad v teh jatah, ki krožijo in obkrožajo kak dogodek. In se drenjajo in brcajo pa ritajo in ne vem kaj vse s tistimi 'vajtvinkli' (širokokotnimi objektivi, op p.), vse na en meter. Vsaj jaz sem takrat apeliral na vse: odstopimo malo, nadenimo teleobjektive, da ne bomo moteči. Meni so fotografi moteči, ko se vsujejo na dogodku, da ljudje niti ne vidijo niti ne slišijo. No, to, da pa lahko že vsakdo slika, magari z mobilnikom, to je seveda velik plus za časopise, če ljudje potem to pošljejo v objavo. Informacij je zaradi tega veliko več in možnosti informiranja s tem tudi. Če se zdaj kje kaj zgodi, ni treba na letalo, da bi to poslikali, nato pa nazaj in čez tri dni gledati, kaj se je zgodilo. Tako smo včasih delali.