erjamem, da vsak dogodek, ki se odvije v Domu starejših, popestri vsakdanjik stanovalcem in uslužbencem, in tokrat je logaška slikarka Tea Širca presegla domače, hišne slovesnosti. Mnogi Logatčani, ne le slikarkini prijatelji ali sorodniki, so se prišli prepričat, da Tea Širca snuje in ustvarja ves čas, nenehno in »brez sramu«, kar pomeni, da se ne boji kritike, ocene, priznanja ali negodovanja. Predstavila se je z izdelanim likovnim izrazom, ki dokazuje, da je slikarka amaterizem presegla v izboru motiva in tudi v tehniki akvarela. Likovna kritičarka Polona Škodič, ki nam je brez puhlih fraz in akademskega razglabljanja povedala, da slikarka obvlada eno najzahtevnejših slikarskih tehnik – tehniko akvarela. Naj si dovolim preprosto pojasniti, zakaj je to tako zahtevna tehnika. Papir, na katerega slikar nanaša vodene barvice, je praviloma moker in barva, ki jo nanaša, ne more prekriti druge barve, kajti vsaka barva je »prozorna«, torej lahko svetlimo ali temnimo vsako barvo z dodajanjem belega ali črnega odtenka. Rdeče barve, na primer, tako ne moremo prekriti, recimo, z rumeno ali modro, saj se barvi med seboj praviloma »zmešata« in dobimo nov odtenek. »Napake«, ki jo je morda slikar storil ob prvem nanosu barve, tako ne more »popraviti«. Slikarji amaterji se tako največkrat akvarela izogibajo. Tea Širca ne.