Njene črno-bele fotografije so posnete na vsakdanjih prizoriščih, na ulicah, v parkih, v stanovanjih ... in skorajda ničesar ne dolgujejo laboratorijski obdelavi. So izseki iz sveta, ki nas obdaja, še zdaleč pa niso izbrani naključno. Ne gre namreč za preprosto lovljenje trenutkov minljivosti, pač pa za zelo premišljen izbor motivov, ki daje podobam precej globlji pomen. Po eni strani zna avtorica prisluhniti pretanjeni poetiki vsakdanjosti, po drugi pa s svojimi motivi posega onstran nje, na področje nadrealnega. To doseže bodisi z nenavadnimi motivi - npr. stopinje v snegu (namesto v pesku, kot smo vajeni), ki se čez plažo vijejo proti morju - bodisi z uporabo senc, odsevov, pogledov iz nevsakdanjih perspektiv, figur v gibanju ... Nenavadni prizori iz mestnega življenja se mešajo z živopisnejšimi primerki Newyorčanov, marginalni znameniteži se spogledujejo s podobami s pokopališč, iz narave izruvane živali na ulicah nas spomnijo, da smo tudi mi nekakšne živali, ujete v labirinte lastne odtujenosti ... Drobna poigravanja se mešajo s težko razberljivimi »nadrealističnimi« podobami, na nekatere fotografije pa je avtorici uspelo ujeti tudi prizore, ki povsem preprosto natančno govorijo o bistvu stvari. Primer je fotografija New York City, 1980, na kateri je z minimalnimi sredstvi ujet duh intelektualnega New Yorka.