Sklenil je, da je čas za opoldansko kavo. Po telefonu je poklical tajnico: »Nika, prosim, prinesi mi kavo.« Čez nekaj trenutkov je v pisarno vstopila atraktivna mlada tajnica. Skrbno izbrana poslovna obleka je ženski dajala videz profesionalnosti, pod katero je bilo mogoče slutiti obline skladnega telesa. Prijazno se je nasmehnila predstojniku in stopila proti pisalni mizi, na katero je odložila omamno dišečo kavo. Viktor je zamišljeno opazoval njen lepi obraz, sijoče zelene oči in obris mladega telesa. V mislih je slikal raznolike položaje, v katerih bi jo divje pofukal. Preden je odšla, ga je pogledala v oči, se zapeljivo nasmehnila in vprašala: »Je to vse?« Predstojnikova erotično razvneta domišljija je v teh besedah iskala prikriti namig. Toda bil je preveč spodoben in krotek, da bi ji odkrito povedal, kaj si želi. Prav tako ga je hromil občutek odgovornosti do družine in obet neprijetnih zapletov, ki bi lahko nastali, če bi se spečal s tajnico. Odvrnil je: »To je vse.« Med srebanjem vroče kave je premišljeval o odnosu do tajnice. Vse kaže, da mi je naklonjena. Morda sem ji simpatičen. Zlohotni glas dvoma mu je šepetal, da je to malo verjetno. Star si in zavaljen. Se ti resnično zdi, da bi lahko bil všeč mladi in življenja polni ženski, ki je povrhu še lepa? Samovšečnost je preglasila pomisleke. Ravno nasprotno. V najboljših letih sem in še možat, premožen in ugleden. Je mar čudno, da se mlada košuta zanima za takšnega jelena? Zadovoljno je prekrižal roke na trebuhu in se vdal prijetnim razmišljanjem. Resnično, življenje ni slabo. Kosil je skupaj s predstojnikom sosednjega oddelka, gospodom Vovkom. Med žvečenjem pečenke sta razvila pogovor o političnih in družbenih problemih. Medtem ko je Viktor razvneto pripovedoval o vladnih ukrepih za zmanjšanje inflacije, je Vovk tuhtal o spletkarski nakani. Hotel je spodkopati Viktorjev vpliv v uradu in si na ta način izboljšati pozicijo. Sklenil je, da pogovor spelje na kadrovsko področje. Z navideznim obžalovanjem je prekinil Viktorjev samogovor: »Zmanjševanje inflacije je pomembno, toda ključna težava tiči drugje.« »Kako misliš?« »Oglejva si temelje,« je v profesorskem tonu nadaljeval Vovk. »Gospodarstvo sloni na ljudeh. In ti so čedalje slabši. Kot primer vzemiva uslužbence našega urada.« »Kaj je z njimi?« se je začudil Viktor. »V času najine mladosti je zvestoba podjetju nekaj štela. Začel si kot pripravnik in se celo življenje pomikal po hierarhiji iste institucije. Red, disciplina in zvestoba! Poglej, kako stvari stojijo danes. Vsi begajo sem ter tja, danes delajo za naše, jutri za konkurenčno podjetje.« Viktorju se je zdelo sogovornikovo izvajanje starokopitno in v marsičem netočno. Čeprav se je prišteval med konservativce, je vendarle čutil nujo, da nasprotuje nekaterim izvajanjem. »Kar praviš, do neke mere drži. Ampak današnje razmere so bistveno drugačne. Globalizacija, službe za določen čas, projektno delo, neusmiljena konkurenca. Priznati moraš, da mladim ni lahko.« »Saj tudi nam ni bilo lahko!« se je razburil Vovk. »Toda v teh časih se pogosto dogaja, da mlad pripravnik, ki komaj zasede delovno mesto, že razmišlja, v katerem konkurenčnem podjetju se mu obeta boljša plača.« Pretkano je pogledal Viktorja in se pripravil za končni ugriz. »Celo pri nas ne manjka tovr-