Seveda se razlikuje. Izobraževalno in vzgojno delo v muzejih sledi ciljem, ki so značilni za muzeje in galerije, ne pa tistim, ki jih skušajo doseči v šolah. To pa ne pomeni, da med njimi ni podobnosti. V obeh primerih gre za vzgojo in izobraževanje. Prav zato lahko črpamo tudi iz spoznanj šolske pedagogike, vendar jih zaradi specifičnosti naših potreb v muzejih in galerijah prilagajamo. Do nekaterih spoznanj, na katerih temelji naše delo z otroki v Narodni galeriji, smo prišli tudi z raziskovalnim delom. Poleg teoretskih smo v okviru raziskovalnega projekta, ki je potekal na Pedagoškem inštitutu, opravili tudi dve empirični raziskavi z namenom, da bi spoznali nekatere značilnosti naših ciljnih skupin. Takrat sem se predvsem ukvarjala s problemom, kako razstavljena likovna dela približati predšolskim otrokom, ugotavljali smo, za katere motive se odločajo otroci pri risanju, ki sledi ogledu slik v naši zbirki. Njihove risbe smo kvantitativno in kvalitativno obdelali ter med drugim ugotovili, da so se dečki največkrat odločali za motive, na katerih je upodobljena akcija (izbirali so recimo sv. Jurija v boju z zmajem), medtem ko so deklice izbirale motive plemiških gospa, ki so jih najbrž spominjale na pravljične osebe. Tudi pri izbiri gotskih kipov, pred katerim so pozneje modelirali v glini, so se otroci podobno odločali. Dečki so izbirali bolj fantovske eksponate, deklice pa Madono z Jezuščkom ali sveto Elizabeto, sveto Barbaro... Pozneje, leta 1988, je nastala na osnovi te raziskave razstava Stari mojstri na otroških risbah.