»Mama je bila proti očetu zafrkljiva, oče nasproti njej ironičen. Kot pristna Primorka v svoji naivnosti ni ničesar tako težko prenašala kot ironijo. In očetova je bila take vrste, da je vselej pogodila v črno ... Mama je bila neizrečeno občutljiva za mnenje drugih. Oče je bil do sodbe ljudi povsem ravnodušen. Kot nepoboljšljiv kvartač je tudi v tem pogledu držal vse adute v rokah. Nikoli ni izrekel ene same laži in če ni smel ali ni mogel z resnico na dan, je molčal. In molčal je veliko. To je tista tvoja hostarska trma, mu je mama večkrat očitala. Toda oče se za to ni zmenil. Bil je do skrajnosti resnico- in pravicoljuben. Mislim, da razen mami, in še to povečini v samoobrambi, ni storil nikomur na svetu krivice ... Njegov smisel za humor se je izživljal žal v neki smeri, ki je močno prizadevala mojo mamo. Bil je namreč ta humor, stopnjevan do ironije, njegovo orožje zoper mamino živčnost, zaradi katere je moral sam največ trpeti. Med njima se je razvil v teku let nekakšen strindbergovski kompleks, nekakšna borba za nadvlado enega nad drugim, ki bi se ji bil moj oče očitno najrajši izognil. Velikokrat na mamine izpade sploh ni reagiral in je rajši molče odšel z doma.«