V času kislih kumaric se je v zvezi s Slovensko vojsko, obrambnim sistemom in vključevanjem Slovenije v Nato nabralo veliko problematičnih zadev. Kljub prizadevanjem ministrstva za obrambo, da bi javnost sproti in izčrpno informirali o svojem delovanju (redne tiskovne konference, intervjuji, spletna stran ministrstva itd.), prihajajo v javnost še vedno enostranske interpretacije kompleksnih vojaško-obrambnih vprašanj. Res veliko dobre volje je treba, da bi se vse to pripisalo neobveščenosti ali zgolj nevednosti. Ena takih zadev je npr. demanti, ta običajni regulativ v političnem komuniciranju med institucijami in javnostjo. Demanti vendar mora pomeniti to, kar pomeni. V našem sodobnem medijskem delovanju pa je stanje duha žal takšno, da demantiji niso, kar v demokratičnih ureditvah po naravi morajo biti, tj. zanikanje nečesa, kar je bilo v javnosti prikazano kot dejstvo. Lahko sicer sprejmemo, da se je tudi pri nas v preteklosti pojavil demanti, ki ni bil korektiv na poti k resnici, a tega vendar ne gre spremeniti v obče izkustvo brez presoje o tem, kdo za demantijem stoji. Tako se je zgodilo, da vrsta demantijev, za katerimi sem stal s svojo institucijo, ni bila deležna pozornosti. Stvari so se odvijale naprej, kakor da demantijev sploh ne bi bilo, in se je tudi novinarskemu prvokategorniku primerilo, da je prezrl vrsto demantijev in drugih informacij ministrstva za obrambo, ki jih sprotno posredujemo slovenski javnosti.