Smolnikarjeva je vseskozi trdila, da gre za pripovedko, kar piše že v njenem podnaslovu. Za to literarno zvrst je značilno, da si pisatelj zgodbo izmisli, je pa v njej tudi nekaj resničnega, na primer kraj in čas. S tem se je najprej strinjalo tudi prvostopenjsko sodišče, ki je ocenilo, da knjiga ni povzetek življenjske zgodbe družine Nakrst. Res naj bi bilo, da je pisateljica v knjigi uporabila imena krajev, ki so ji blizu, saj tam živi, iz istih krajev pa je tudi družina Nakrst. Prav tako je v pripovedki resničen čas dogajanja, zgodba se dogaja pred prvo svetovno vojno, ko se je veliko ljudi izselilo v Ameriko in so v času prohibicije kuhali žganje. Pisateljica je zatrjevala, da je to počel tudi njen ded; v knjigi to počne Brinovec, v katerem so tožnice prepoznale svojega očeta (ime Brinovc se še dandanašnji uporablja za družino Nakrst). Višje sodišče se s takšno oceno ni strinjalo in je sodbo razveljavilo. Kot so sodniki zapisali v obrazložitvi, umetnik lahko črpa snov za svoje delo iz življenja posameznika, vendar ne sme opisovati dogodkov tako, da je zveza med dogodkom in določenim človekom očitna in da je razvidno, za kateri dogodek gre. Pri tem ni pomembno, ali je ime tega človeka izmišljeno ali izrecno navedeno.